Ah, kakšen lep dan je bil! Ah, kakšna samotna potka je bila! Ah, kako vzpodbudno se je vse skupaj začelo …
Pred meseci sem odkrila knjigo Fabia Paolinija Trois – vodniček po v času izgubljenih mističnih krajih nad Klužami (Chiusaforte); neoznačeno, neobljudeno, nemoderno, čisto po mojem okusu. Fabiu sem pisala in mi je prijazno odgovoril, da knjižico lahko kupim pri njem, na nekdanji železniški postaji, zdaj spremenjeni v postajališče ob kolesarski poti. Z žal precej čudnim delovnim časom. Poletje je minilo in odštevala se je jesen, bil je zadnji dan, ko je pred zimskim premorom Fabio še delal. Sem si rekla, Maja, boš pač krenila na pot pozneje kot običajno in cilj primerno skrajšala. Kje v bližini, da bo doživetje srečanja s Fabiom popolnejše. Sem torej kako minuto po odprtju potrkala na vrata in segla v roke prijaznemu, sivolasemu gospodu, ki mi je ne samo prijazno prodal svoji knjižici (čez lokalne poznavalce ga pač ni, zato sem vzela še njegov vodnik po trbiških kucljih), temveč mi celo napisal posvetili. Ultrasimpatični! Taki, da mi je zafrfotalo srce in sem si v inner spaceu pela, juhu juhuhu, Trois imam in Fabio se mi je podpisal v knjigo in dal mi je svojo telefonsko, če kdaj ne bom vedela, ne kod ne kam. Malo sem še sestavljala skupaj italijanske stavke navdušenja in zahvalnosti ter krilila razlagati, kako neskončno rada imam te kraje. Je rekel, da je eden zadnjih izvodov torej romal v prave roke. Mhm, knjižico bom varovala in jo čuvala in predvsem odkrila, prehodila čim več v njej opisanih potk. A veste, to niso potke na opevane vrhove, ampak stezice po zgodbah, koder so včasih hodili pastirji in prebivalci krajev, od katerih je danes ostal le še kak kupček kamenja.
Razigranega srca sem jo krenila nazaj proti Dunji, sem si rekla, da če bo za Dunjski vrh/Vrh Dunje (Jof di Dogna) premalo časa, bom zadovoljna s Clap Foratom. Cuel Formianom. Ampak tokrat iz doline, iz Dunje. Dan je bil že tako popoln in prav ničesar se nisem nadejala, potrebovala sem le nekaj barvite divjine in sončka in modrega neba. Samoto. Potem pa … Huh, redko imam priložnost izkusiti tako absolutno, a vendarle nežno divjino, kot je CAI 602. Nedotaknjena lepota jesenskih gozdov in pravljična potka in samotna toplota, ki me je božala po ušesih; tako lepo je bilo, da sem se potem, ko je ura opozarjala, da bo dneva kmalu konec in se bo treba čim prej podvizati v dolino, odločila, da ne naredim prvotno načrtovane krožne poti, ampak … ampak se vrnem po 602. Vam povem, nazaj grede je bila skorajda še lepša! Kar nisem se mogla ločiti od ene najlepših stezic, po katerih sem kdaj koli hodila, pa sem malo posedela tu, pa potem na onem ovinku, pa … celo nazaj sem se vrnila. Mhm, sem bila že v gozdu, pa me je spreletelo, da se nisem dovolj zahvalila za podarjene lepote, in sem jo še enkrat mahnila na Clap Forat, med drobčkene macesne, ki so v svojih žarečih barvah čakali name. Na to, da sem lahko pse razpostavljala malo sem in malo tja, fotkala malo to in malo ono, pa Joj, kako se imamo mi lepo sem tudi pela. Čudovito je bilo! Čarobno! Čudežno. Ko sem se vračala, sem si zaželela, da bi se ujela v večnost te prekrasne stezice, kot so hroščki našli svojo neminljivost v jantarju, da bi skratka nekako kar za vselej ostala tam; in sem na tistih zadnjih ovinkih, ko se je sonce igralo z žarečimi bukvami, pustila del svoje duše. Do naslednjič, ko se vrnem; tudi zato, da pozdravim prijazni ostareli par iz Pupina, ki je ob povratku psom dal vodo, meni pa kavo. Popoln dan. Srečen dan. Popolno srečen dan!
