A se še spomnite, kako smo se včasih smejali mojemu ona-on pisanju; v bistvu sem na račun blogerskih zapisov, ki so napol resno travmirali o tem, kako zajebano je biti z nekom, ta drugo polovico pa samoironično vzdihovali, kako smotano je šele ne-biti z nekom, spoznala nekaj zanimivih prijateljev. Celo kandidatov za tipe; no, ali pa vsaj za luštno se imeti kako dolgo noč. Morda sem v tem času že tudi dovolj odrasla (mimogrede, včasih se mi zdi, da je tole z odraščanjem vseživljenjski projekt), da pogoltnem kislo kepo v ustih in rečem, ja, mami, veliko ljudi, pardon, moških, sem spoznala prek spleta. In s tem nimam problemov, namreč z dvomljenjem v lastno mentalno zdravje, ali je povsem normalno, da se z ljudmi raje kot na kavi srečujem v medprostoru. Ja, glejte, priznam: moj prosti čas je tako zelo dragocen in tako preklemano skopo odmerjen, da v svoj urnik ne samo ne morem, ampak niti ne želim stlačiti vseh kavačajev, tortic in pic, ki bi jih lahko z ljudmi konzumirala v realijah. Ker, a veste, potem postanem tečna, saj med srebanjem kave premišljujem o tem, kako fino bi bilo zdajle stati na vrhu hribčka in malo poskakljati v luft visoko nad mestom. In potem se ne posvečam svojemu sogovorniku, kar seveda ni ne vljudno ne lepo.
Delam v središču prestolnice in na poti v službo zamenjam tri prevozna sredstva, dnevno skratka srečam veliko ljudi, z mnogimi komuniciram, rada jih opazujem. In vendar se mi včasih na kakšnem žuru (ali zgolj naključnem srečanju) zdi, da sem … kot z drugega planeta? Saj z muziko se hitro najdemo na istem bregu in tudi pri poznavanju prehranskih trendov običajno ne zaostajam. Tisto, kar me marsikdaj vrže na rit, je odnos do sveta. A veste tisto, ko na eni strani poslušaš jamrarije, se celo trudiš aktivno vključiti v reševanje problemov ali vsaj sočutno prikimavati izražanju vse jebe tega sveta, po drugi pa nikoli ne znaš dati dovolj pozornosti in se dovolj navdušeno fokusirati na sogovornikov ego, da bi temu to kaj pomagalo … in da na koncu pogovora ne bi bil povožen kot miš. Izpit energije. Utrujen. Nisem jaz za taka druženja, pa daleč od tega, da bi bila žurerski jebiveter. Jaz sem najbrž malo otročja in trapasta hkrati; ampak če je človek neškodljivo trapast, je po moje to celo v redu. Priznam, rada imam reševanje zablod s samoironijo in ljubim smisel za humor. Vsem nam se tupatam pripeti kakšna reč, ki nas iztiri. Ampak mižanje ničesar ne reši, zablodi prej ali slej sledi obračun (bolj ko mižiš, bolj potrebuješ lopato po glavi, da te zbudi nazaj v resničnost). In, eto, v tem se pa bistveno razlikujemo – ali jebo rešujemo tako, da se znamo malo sami iz sebe norca delati, ali pa življenje jemljemo smrtno zaresno.
V tretjem odstavku moram izraziti poanto pisanja, vem, torej povezati tipe z inetrneta s samoironijo in smislom za humor. Slednje je reč izražanja – ne lepih oči, iskrenja v trebuhu in tople sape na vratu, ampak besed. Besede imajo čarobno moč. Saj realije so tudi kul, ampak, hej, a veste včasih, ko ni bilo cest in so pisma z enega konca doline na drugega potovala cel teden … saj ljudje niso od nekdaj obsedeni z druženjem? Z biti skupaj nonstop, vse početi skupaj. Vsakdo rabi svoj kos neba; svoj del mize, svoj del postelje, svoj predal, ki se ga ne pospravlja. Tudi čustvovati je navsezadnje lažje, če ti za vratom ne visi obveza, da moraš to storiti vsak dan po umivanju zob. V postelji. Priznam, meni se včasih ne da izražati tega, kar čutim; ker včasih pač cel ljubi dan premišljujem o žafranih na Veliki planini ali snegu na Nabojsovi škrbini ali mi zaradi PMS gre na živce vsaj pol sveta. Strašno rada pa tapkarim; po računalniku ali telefonu, smsje ali zsje, v sto dvajsetih znakih ali čez dve strani. Bi skoraj upala staviti, da skozi izražanje lastnega pišočega jaza človek trenira tudi … svojo sposobnost samoironije. Sediš pred ekranom in se daš na distanco. In si rečeš, ma ker butelj sem, in par stavkov pobrišeš in vstaviš kakega smajlija. Ljubim tovrstno komunikacijo. Pa ne kupim tega, da je kratke sape in da na dolgi rok šteje samo resničnost; tisti, ki me zelo dobro pozna, četudi se že leta dolgo uspešno uspeva nesrečati, se je v tem času ločil, poročil, spet ločil, na smrt zaljubil, komaj prebolel – in preselil na Costa Bravo. Četudi sem vmes zamenjala par komunikacijskih kanalov, sva se še vedno našla. Jaz tu in on bolj ali manj daleč tam. Tisto, kar naju ves ta čas druži, niso problemi, biti drug drugemu rama za jokanje, čeprav, khm, malo tudi jamrava. Mislim, da se razumeva in si po vsem tem času ne greva na živce, ker imava podoben smisel za humor in zdravo distanco do svojega ega.
Pa Jesenice? Zgodba za naslednjič. O sreči, ki je klik v možganih.
