Neštetokrat sem si že obljubila, da me v službi ne bo nič več pripeljalo na rob joka. In prav tolikokrat se je zgodilo nasprotno, da sem namreč vlekla vase solze in skrušeno zrla v tla; hlipala zaradi nemoči, razočaranja, žalosti. Niti ne jeze, jezna pravzaprav že dolgo nisem več. Na nikogar. (Niti na tipe...
Enkrat je nekdo, ki ne ve, da ga berem (ali pa se to samo dela), napisal, da »je letošnja pomlad bila spet lepa, polna svežine, barv, življenja, upanja … in poti«. Moji racionalni pameti je od vseh simbolov prispodoba poti pravzaprav najbolj ljuba; zaradi Zaplotnikovega »kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi«,...
A se še spomnite, kako smo se včasih smejali mojemu ona-on pisanju; v bistvu sem na račun blogerskih zapisov, ki so napol resno travmirali o tem, kako zajebano je biti z nekom, ta drugo polovico pa samoironično vzdihovali, kako smotano je šele ne-biti z nekom, spoznala nekaj zanimivih prijateljev. Celo kandidatov za tipe; no, ali pa...
Mislim, da vsako leto aprila niham med tem, ali bi se zjokala zato, ker je zime konec, ali zato, ker je pomlad tako zelo zelena in tako zelo lepa. Nisem človek za na dveh stolih sedet, bom torej rekla: dobrodošla pomlad! Pa srečno zimica tam nekje do novembra, ko se spet nadejam kakega tvojega...
Na začetku leta sem smrkala, da ni variante, da bo življenje še kdaj tako finofajn, kot je bilo dvatisoč trinajstega. Potem pa … A veste tisto, ko se vate zaleti meteoritek čisto običajnega dne in se stvari kar nekako na glavo obrnejo. No, ne na glavo – na pravo mesto pravzaprav. Najbrž je malo kriva...