Če spremljaš in bereš moja popotovanja, potem veš, da najraje hodim in tečem sama. Včasih osvojim kak vrh, smisel mojih poti pa ni zbiranje žigov in tudi delanje kljukic na seznamu dvatisočakov ne. V vpisne knjige se podpišem le tam, kjer je vredno pustiti svojo sled. Denimo na kucljih, do katerih ne vodijo markirane stezice, ali v bivakih, ki si jih delimo malo posebni ljudje. Ljubitelji divjine.
Karnijce in Zahodne Julijce zelo dobro poznam. Veliko let se vračam v karnijsko samoto, ki je moji duši pisana na kožo. Nikjer nikogar, ne preveč težko in neskončno možnosti za kombinacije nepozabnih krožnih poti. Priznam, včasih za to, da se domislim dolge trase za trail, več let hodim na isto področje. Raziskovat. Uživat. Biti sama. Poljubljat divjino in srečevat neobljudene kotičke. Od koder se vidi daleč; in v mnoga srca.
Se sprašuješ, če te vzamem s sabo? Res je, včasih se zgodi, da grem na kakšno karnijsko ultro v družbi sotekača. Če te zanima vandrati z mano, zate velja:
- brez težav pretečeš 50 km in D+ 3.000 m v enem šusu,
- veš, kakšno obvezno opremo pri tem potrebuješ,
- aplavdiraš postankom za fotografiranje in vriskaš, kako lepo je,
- nisi obseden s sledenjem pravi poti, ker pravih poti pač ni,
- ne jamraš, če ne poteka vse po planu, in ne težiš, če se izgubiš.
Ob koncu dneva je važno tisto, kar je zabeležilo srce. Jasno? Jasno!
Če želiš ponoviti mojo traso, ti brez oklevanja povem, da ne pošiljam GPS-sledi. Vzemi karto in se znajdi sam. Smisel poti pač ni buljenje v ekran pametne ure, ampak opazovanje sveta okrog tebe. Dala ti bom ravno toliko iztočnic, da boš našel, kar iščeš, ne računaj pa na klice v sili ali moledovanje k dobrim vilam.
Tole zgoraj je moj svet. Ptički, nahrbtnik, karte, fotoaparat, razno razne mavrice, tudi pojoče, in tekaška svoboda. Čirulečarule, pa se znajdeš na fotki spodaj. Karnijci, tam nekje nad Val Fleons. Lepota, ki boža srce, žge čute in je nikoli ne pozabiš. Greš z mano?
