Zguljene modrosti učijo, da noben človek ne vstopi v naše življenje brez razloga. Z razglabljanji, kaj bi se morala od tega ali onega bizgeca, ki ga je naplavilo v moj vsakdan, naučiti, se že dolgo ne ubadam več – ker, a veste, kaj naj bi se človek naučil od bitij, ki jih pesti kronično pomanjkanje empatije in za sabo pišmeuhovsko puščajo emocionalna trupla? Hočem reči, ja, lekcija na koncu je, da sem naiven kreten, ampak z leti sem se naučila, da do tega zaključka z lahkoto pridem tudi brez strtega srca. Sem pač sama, jebiga. Tisto, kar modrosti ne žugajo, pa bi morale, pa je, da se tudi noben kraj ne zgodi kar z jasnega neba. Bolj kot na ljudi zadnje čase tripam na določene punkte. Prav zatreskam se lahko v par kvadratnih metrov gozda, iz katerega sem sposobna ne-priti par ur. Pol dneva. Ves teden.

Valle di Soffumbergo je tak magičen plac. Stoposto sva si usojena! Najina ljubezen se je začela aprila 2018, ko sem horizont Nediških dolin razširila v sosednje priključke. Razprla sem zemljevid in prestavljala prst malo v eno in malo v drugo smer. Pravzaprav sem iskala doline in kuclje, kjer se stikajo; joj, še ko pišem, mi gredo kocine pokonci ob občutku, ko si karto preslikavam v podobe realnosti. V predstave, kako je. Ivanac (Monte Joanaz) se je zdel odličen vrh, kamor se lahko pride s številnih smeri in od koder se lahko gre marsikam; s pogledi, z mislimi, z idejami za poti. Imela sem nekaj prostih dni in potrebno je bilo poiskati prenočišče. Četudi ga pravzaprav sploh nisem iskala, sem ga našla: Valle di Soffumbergo. Moj prenočitveni raj. Na Ivanac sem romala iz doline, ampak o tisti aprilski poti kdaj drugič. Za tole štorijo je pomembno le, da opisi jamrajo, da se je v Valletu težko znajti, da ubereš pravo pot. No, jaz sem tisto sekundo, ko sem stopila v Podcirku, kot se Valle tudi uradno slovensko imenuje, vedela, kje je kaj. In našla vse. Ne da bi sploh iskala. Taka naravna logika je bila v mreži poti in celo glede smeri, v kateri je bila prenočitvena streha. Aprilsko potepanje je bilo tako nepozabno … da sem se čez slab mesec vrnila. V začetku maja za kar veliko dni.

In tiste dni se nisem skoraj nikamor premaknila, četudi sem vsega skupaj naredila sto kilometrov. Mhnja. Gorpadol po Valletu. Naokrog in spet nazaj. Zjutraj sem šla samo malo sprehodit psa; vrnila pa sem se 10 ur kasneje in s petindvajsetimi kilometri v nogah, četudi dejansko nisem bila prav zelo daleč. Stefania mi je v par stavkih skicirala, kam se pride v kateri smeri neba oziroma glede na eno ali drugo dolino. Pa povedala mi je, da ti kraji niso od nekdaj. Ja, bi rekla! Vzela sem knjigo v roke in požirala zgodbe o tem, kako so na Il Balcone sul Friuli prebivali prvi furlanski patriarhi. V časih, ko je Furlanija sploh nastala. Sem vedela, sem vedela: prišla sem v srčiko svoje furlanske ljubezni in definitivno tu ostanem! Prebiranje zgodovine mi nikdar ni šlo zares v slast, ampak tokrat, tokrat sem želela vedeti vse. Kdo je kdaj in s kom in zakaj! Kaj so jedli. In, jebemti, zakaj ravno tu? In zakaj jaz zdaj tu omedlevam od ljubezni do par napol porušenih hiš, neprehodne kostanjeve hoste in manj kot je prstov na roki stalnih prebivalcih, ki so najmanj tako čudaški kot jaz? Eee, a sporazumeli smo se pa vse. In celo vse potke, o katerih so mi pravili, sem našla.

Pravzaprav jih sploh nisem iskala, ker sem se kar nekako znašla na njih. In ko sem ob prihodu nazaj kazala fotke, so se vsi spraševali, če … no, če sem čarovnica, hehe, ker tod že dolgo nihče ne hodi. No, jaz sem. In na koncu sem prišla točno tja, kamor sem bila namenjena: v Valle! Bilo je nekako tako, da je bilo res vse zaraščeno in na karti tudi slučajno ni bilo tistega, kar je kazal gozd pred menoj. Pa hodim in srečam furlanskega orjaka in ga vprašam, kako pridem do jame. Z jamo se vedno vse začne, kajne. No, mi pokaže s prstom tja nekam dol. Grem torej tja nekam dol in si malo požvižgavam, ker, priznam, me je malo strah. Pa ne medvedov ali izgubljanja, strah me je, da bom v vsej svoji vztrajnosti in hitronožnosti opoldne prišla ven kje v Čedadu. Ko pridem do jame in me pobere od navdušenja, ko vidim, da si je nekdo ob jami uredil plezališče (friki so vedno kul!), prilomastim pač nekam, kjer mi, kot pozneje izvem, nekdanji profesor nevemveččesa, razloži napol neverjetno zgodovino tega področja. Spet malo bredeva po štoriji o oglejskih patriarhih in potem preskočiva v polpreteklost h gospodični Živela-bom-v-jami in vse bolj ugotavljam, da po soffumberškem labirintu ubiram poti za, milo rečeno, posebneži. Usoda, usoda, kajne.

Nori profesor me usmeri tja gor, četudi v tisti smeri ne vidim drugega kot neprehodno hosto. A Finley najde nekaj, kar je pred okoli pol stoletja bila pot iz Valleta v Čedadsko nižino, kamor so, tako izvem ob poti, ženske na hrbtih nosile bale sena. Ledinska imena tipa Počivalo pričajo o tem, kako so ljudje nekdaj živeli v tesnem sožitju z okoljem. Čarobno! Hodim po poti, ki je ni, najdevam table, ki jih preraščata robidovje in detelja – in kar nekako znajdem se! Ko se ustavim, se mi zdi, da sem sredi gozda, ko naredim korak, noga najde pot. In za povrh še v pravo smer. Kmalu ugotovim, da hodim po Nel Banu. Še nikdar bolj čarobnega kraja! Pa samo hosta je, vem; in to sploh ne urejena, ampak taka zmešana, zaraščena, divja hosta! Srce mi noro bije in kar malo jokam. Prekrasen majski dan je in jaz bi morala šlatati skale pod milim modrim nebom kje tam gori, ampak ne, jaz sem presrečna sredi prastarega furlanskega gozda. Tudi psa nekaj čutita, pa recite, kar hočete. Jaz, denimo, sem lahko zmešana, ampak psa pa ne moreta biti. Nel Ban je gozd s posebno energijo pa pika.

Ko naredim ene par krogov v vse smeri in sem prepričana, da sem prekrižarila tako rekoč vse, si rečem, okej, pa pojdimo še malo naprej. In tudi malo naprej je še vedno enako čarobno in ko pridem do prvih hiš v Colloredu in se odločim za postanek, da poberem s sebe in psov čim več gomazeče klopje golazni, me ogovori sivolasi gospod. Kaj počnem tu. Ja pojma nimam, kaj počnem tu. Od kod sem prišla. In potem povem štorijo tistega lepega dne. In mi sivolasi mož odvrne, da sem videla in spoznala več kot večina prebivalcev tod okoli v vsem življenju. Complimenti on meni in complimenti jaz njemu. In potem sem še bolj prepričana, da sem iz nekega prejšnjega življenja tu doma. In nadaljujem še precej naokoli skozi kostanjeve gozdove, da popoldne pridrajsam do Raschiacca. Dragi moji, to ni nepomemben podatek, saj se je dober mesec pozneje na greppati izkazalo, da tam živi Stief. Ekola, tale zgodba mi je bila namenjena, hehe. Ko sem njemu, tako rekoč domačinu, razlagala, kako sem prišla v Valle, me je prepričeval, da tam ničesar ni. Ampak je! Stefania mi je rekla, da so nekdaj tam hodili in jaz sem šla za nosom in potem po kar dobri potki in sem prišla do slapov Pissebec in potem ob čarobnem potočku večer za pete ujela spet v Valletu.

Nora dogodivščina je bila; nisem stala na nobenem vrhu, nisem sledila nobeni poti na karti, a vendarle sem bila točno tam, kjer sem morala biti! Nor občutek, tole moje bluzenje in občutevanje in Nel Ban gorpadol. Pa vsega niti popisala nisem, denimo epizode z leseno hišico sredi ničesar, ob njej pa tabla, na kateri piše, da je Dante Zussino v njej skušal doumeti smisel življenja, raziskovanje pa potem končal na bregu Svetega Lovrenca (San Lorenzo) nedaleč stran. Moj sklep pod črto: z Valletom sva si usojena in tako srečna sem tam in zakaj pa ne, dajmo delat na tem, da se tja preselim. Praznih bajt je več kot dovolj, tudi takih obnovljenih z ogrevanjem na plin in vsem tistim, zaradi česar mi mama ne bo mogla očitati, da se mi je zmešalo. Pišem o tem, da se vse da, in druge spodbujam, da je življenje dovolj dolgo, da odidejo skakat s pingvini ali se naučijo kitajsko – a jaz bom pa cviknila pred eno usrano selitvijo?

Post Views: 1.918