Vaja dela mojstra, plezanje pa plezalca. Po zaključeni alpinistični šoli, tik pred izpiti, smo se podali v skalo skrivnostne doline Remšendol, tam okrog mangartske stene pa še malo naprej. Hribovska plezarija je tisto, kar nas zanima; pa samotnost in odročnost in skalna uživancija. Človek potrebuje nekaj časa in izkušenj, da se umesti v svojih željah, da najde svoj tip skale v alpinističnem početju. So trenutki, ko te zamika zbiranje številk, pa poskusiti kaj težjega, daljšega, zahtevnejšega. Med hojo do vstopa v steno, ob sestopu, navsezadnje ob troganju vsega tistega železja pa spoznaš, da je alpinizem predvsem način življenja. Takrat zavibriraš proti ljudem s podobnimi vrednotami, k plezalcem, ki znajo zavriskati, kadar skala prime, ki se hihitajo ob gozdarskih cugih, ki na vrhu potrebujejo trenutek ali dva ali tri, da samo zrejo v košček modrega neba nad sabo, da bi se naužili hribovske lepote. Alpinizem je navsezadnje odnos do sočloveka – brez soplezalca na drugi strani štrika ni plezanja. Plezarija je v užitek, kadar se sporazumevata brez besed, si brezpogojno zaupata, manevre izvajata usklajeno. Mislim, da je s plezanjem v navezi nekako tako kot s tistim o deljenju sreče: če si jo deliš, je podvojena. Plezala sem kot druga in kak cug sem potegnila naprej; ljubim zbranost, ko najprej plezaš z očmi, potem v glavi in v tretje s prsti in nogami. Pa izdelava štantov, pa dolgi abzajli, pa … vmes smo še malo povadili za izpite. No, ne za izpite, zase – da bo naše početje varno in odgovorno. Bil je precej vroč dan in tudi kak 5c je bil vmes; ko smo se vračali in sem zrla v skupinico pred sabo, otovorjeno s štriki, čeladami in ostalo opremo, ko sem pokleknila, da bi naredila škljoc s fotoaparatom, sem začutila, da je to to. Da je to tisto, kar sem si od nekdaj želela početi.
