Ali v hribe rada hodim sama? Zelo rada; ni se potrebno prilagajati in tudi govoriti ne in skrbiš samo sam zase in počneš, kar želiš. Si med potjo premisliš, kam bi šel, ali na vrhu kuclja ure dolgo bereš ali kvačkaš ali samo gledaš tja v daljavo. Ali v hribe rada grem še s kom? Zelo rada; sreča je resnična šele, ko jo deliš! Tisti nori občutek, ko si po težkem pristopu sežeš v roke in si rečeš bravo in se objameš in potem se objameš še enkrat in gre sreča od tebe k njemu in od njega k tebi.

Ima še kdo občutek, da si prijatelje ustvarimo le tja do študentskih let? Potem je, kakor je, oziroma poznaš, kogar poznaš. In se do konca življenja giblješ v istih krogih, na istih rojstnih dnevih in obletnicah in si izmenjuješ zgodbe o bolj ali manj svojem staranju in odraščanju otrok in tem, kako crkuje avto pa pralni stroj pa … Ta vznemirljivi del življenja traja do zaposlitve, potem pa štancamo dneve in je češnja na torti nova torbica? Dragi moji, do študentskih let si nisem pridelala niti enega prijatelja, ko pa sem spoznala, da so prijatelji strašno kul, če že ne kar smisel življenja, pa sem živela v mehurčku odhodov v službo in prihodov domov in sprehajanj psa. Saj so tudi to okolja, ko spoznavaš ljudi, res je – ampak te nove, zanimive ljudi vidiš pet minut na vlaku ali pol ure na sprehodu in če nisi izurjen v sklepanju prijateljstev (tega bi nas morali učiti v šoli, ne pa poštevanke!), potem v najboljšem primeru ostane pri izmenjavi telefonske številke.

Moje družabne veščine so še kar razvite. No, zlasti sem vešča vstopanj v nova poznanstva, ker sem pač izjemno odprt človek in me zanima vse in vsi in v vsakem človeku vidim (samo) dobro. S komer koli lahko začnem pogovor in se vživim v balerinke ali gojzarje in z nekaj litri empatije razumem tako rekoč vsakogar. Potem pa … potem se pa nekako ustavi, ker me nihče ni naučil, kako rastlinice prijateljstva zalivati, da ne uvenijo, ampak se razvijejo v mogočna in trdna drevesa. Meni vse pocrka pri prvem konfliktu.

Razen z Italijani. Z njimi je vse lažje – ker jih pač skoraj nič ne razumem in z besedami ne morem ničesar zasrati; oni pa tudi ne. Govorica odprtega srca in žmigajočih oči in glasnih hurajev veselja je univerzalna in povsem nekonfliktna. Nestresna. Po moje me prav to tako noro vleče v Furlanijo in se kljub temu, da imam časa pravzaprav dovolj in tudi pretirano neumna nisem, moje znanje italijanščine nikamor ne premakne. Saj se vse zmenim, kar je treba. V bistvu tudi izrazim marsikaj, kar brenči v meni: malo nizam samostalnike, ti mi gredo najlažje z jezika, malo krilim z rokami, pa s tonom pripovedi se tudi veliko pove. Za prijeten dan tam gori več kot dovolj; in tudi za naročilo kave ali rezervacijo sobe.

Z Italijani sem skratka obsedena. Zdijo se mi trašno čedni in totalno zabavni in hecne pesmi pojejo. Pa kuhajo dobro in poznajo na stotine vrst mortadel. Čustveni znajo biti; solze so seksi in njihovo povnanjanje strasti tudi. Z Italijani v hribih je vselej zanimivo in avanturistično; ne tvegajo toliko kot moji sonarodnjaki, ne ženejo se preveč in ne vstajajo ob treh zjutraj. Postanki na poti so zanje pomembni, prav kakor nora raziskovanja. Krasna kombinacija! Niso panični, če se izgubijo. V bistvu se z njimi kar dostikrat izgubim – ampak ni najdevanj brez izgubljanja, a ni tako. Pojma nimam, a sem že kdaj pisala o skupini Greppisti Anomali in njihovi furlanski sekciji? Pred leti je tako naneslo, da sem šefu pisala iskreno pismo navdušitisa nad njihovimi potepanji in potem me je povabil na enega izmed grepističnih girotov. In smo postali prijatelji in sem edina ženska v skupini. Ja, to šteje: princeska med furlanskimi orjaki!

Vsako leto junija se dobimo na poletni grepati. Ne vem, kako bi to prevedla v slovenščino, najbrž se gremo nekaj v smislu brezpotnega šodrovanja. Giorgio, dobri duh grepističnega gibanja, izbere traso, ki naj bi bila izvedljiva. Predvideva, da bi se jo dalo prehoditi; preplezati, preplaziti, prekolenčiti. Ne izbira s prstom po specialkah, ampak brska po starih zapisih iz krajev, ki so bili nekdaj kaj drugega kot neprehodna vukojebina, kot jo poznamo danes. Vsakič znova se čudim, da se narava v pol stoletja lahko tako zelo spremeni: kraji, ki so bili včasih obljudeni, celo poseljeni, so zdaj zaraščena, mestoma neprehodna hosta. Kako se znajdemo?

E, dragi moji, ni gpx trackov in tudi na kartah, ki se jih kupi, tam razen drevja, skal in izohips ničesar ni. Obstajajo pa, denimo, gozdarski zapiski in stare zgodbe. Pa fotografije se najde! Giorgio sestavlja drobna in razpršena zrna v celoto ter povezuje napol mitične štorije v grepistične avanture. Tokratna je bila Bepiju v spomin. Kraji, ki so zdaj dostopni po tako obupni cesti, da sem mižala še na sovoznikovem sedežu, so bili pred več kot pol stoletja osrčje spravila lesa v furlansko nižino, kjer so rasla industrijska središča, glede hlodovine očitno kar požrešna. Zgradili so mogočno vlečnico, ki je zdaj ni več, ter naselje koč za okrog 200 gozdarjev. Ja, kar nekajkrat sem vprašala, a jih je bilo res toliko. In bilo jih je menda še več. Gozdarji so dneve preživljali v hosti, mnogi se z dela žal nikdar niso vrnili. Za njimi so ostale plehnate tablice, ob katerih človek postoji in zapre oči in si reče, med drugim, da je živeti prav fino in škoda, da so oni samo tako kratek čas.

Zgodb o gozdarskih kuharicah nam Giorgio ni povedal, po moje so si kuhali kar sami, na mogočnem odprtem ognjišču, katerega ostanki so še danes dobro vidni. So pa imeli fantiče, ki so jim med delom nosili vodo. Eden izmed njih je bil mali Bepi, ki je ure, ko se ni trudil z nepolivanjem kanglice, preživljal z raziskovanjem divjine nad reko. Vam rečem, srh te oblije v tistih mogočnih gozdovih nad biserno reko in njenimi divjimi koriti! Bepi se je pozneje vrnil kot malo večji fant, dvignil pogled proti mogočnim vrhovom nad Meduno in skušal poiskati prehode na drugo stran. Bržkone si je že kot poba želel vedeti, kam prideš, če greš tam čez … En del vzpona po ledeniški grapi je bil še posebej težaven, Bepi je bil brez vrvi in druge opreme, a se pod mogočnim skalnim skokom ni dal. Zavil je v šavje nad kanalom, ril po strmini, kot je še nisem videla, se prebijal med ruševjem in lomastil po bohotnem rastju. Po precej časa, mi, se mi zdi, smo za tisti breg porabili precej več kot uro, je Bepi ugledal uravnavo in mlad bukov gozd. Vedel je, da uravnava pomeni prehod na drugo stran skalnega skoka. V spomin na dragoceno najdbo (in bržkone zahvalo za uspešno prebijanje) je v bukev vrezal svoje ime.

Bepi je danes star mož, ki je Giorgiu popisal svoje mladostne poti. Pa podvige in dogodivščine in trenutke sreče, ko se je po urah izgubljanj in iskanj znašel na sedlu Forcja de la Crous. Magičen kraj, vam povem! Bepi je povedal, da moramo poiskati njegovo bukev, pa bomo ven iz ta hudega sranja. Potem moramo najti še Linotovo bukev in še par ur po grapi gor in to je to. Lino je bil Bepijev kompanjon na norih raziskovanjih, njuni bukvi pa sta nam, Giorgovim brezpotnim raziskovalcem (hribov in smisla življenja), dali upanje, da se bo tisti vroč in dolg in naporen junijski dan morda vendarle zaključil s pašto v Caseri Champiuz. Vse se je dogajalo tako hitro, četudi so v bistvu minevale ure; šele zvečer v spalni vreči sem zares dojela, da smo našli Bepijevo bukev. In Linota! Ob prihodu na Forcja de la Crous so se mi ulile solze; debele in goste in slane. Od potu in od sreče. Pokleknila sem na mehko travo, najmehkejšo na svetu, in hvaležno zamižala. Nisem želela, da se tisti tukaj in zdaj sploh kdaj končata. Kar ostala bi tam gori in bi ves svet nekam poslala in bi postala drobna mravljica, ki potuje po rumenih pogačicah na tisti magični ravnici.

Stief je bil moj angel varuh obeh norih dni; podaljšal je mojo roko, kadar je bila prekratka za kak oprimek, in dal pogumu krila, kadar sem na kakem izpostavljenem grebenu prestrašeno zamijavkala. Preskrbel mi je največjo porcijo makaronov, najbolj rozinast kos gubane in najtoplejšo skodelico kave. Zares sva bila uglašen par in četudi mi je bilo ljubih vseh sedem grepističnih palčkov (ups, orjakov), je bil Stefano moj najljubši. Tupatam me je zaskrbelo, kako bo; ker je ura kazala že 20 km, mi pa smo še vedno bili sredi popolnega ničesar. Ker smo že tretjič kapitalno zašli in se nam niti sanjalo ni, katero sedlo vodi do grape v dolino. Ker sem bila tako srečna, da ves dan nisem jedla in me je začenjalo jemati. Stief je imel rešitev za vse in tako popolno zaupanje ter hkrati predanost le redko začutim. Da bo na koncu vse ok: ker nisem sama in je nekomu zares mar.

Kod smo pravzaprav hodili? Nekje nad Canal Grande di Meduna. Šli smo čez številne grape, prečili mnoge grebene in stali na precej vrhovih. Ampak bolj kot vse to šteje, da smo se odlično, nepozabno imeli! Našo dogodivščino sem poimenovala »Cannelloni alle erbe e rododendri danzanti«, večino časa smo se pač prebijali čez grape ali se borili s plešočimi rododendroni. Imela sem se krasno in po moje mi je uspelo nasnuti kako prijateljstvo. V mnogih trenutkih je v meni vrelo od besed, ki jih nisem mogla izraziti, ker so to pač slovenske besede, ki jih ne bi nihče razumel. So pa vsi razumeli topel objem in močan stisk rok in mehak poljub na lice. Do naslednjič, moja cara famiglia di Greppisti Anomali! L’avventura non vuol dire eroismo, peripezie, rocamboleschi inseguimenti o viaggi esotici: si tratta di un modo privilegiato di vivere la temporalità.