Ena mojih alpinističnih sekirancij na zalogo je kar dolgo bila, kako bom našla starejšega pripravnika, s katerim bom šla plezat. Kako bom nabirala potrebne smeri za registracijo? Kako se sploh to dogovoriš? Kje? Cel kup precej nepotrebnih spraševanj – ker odgovora na zalogo pač ni mogoče najti. Saj sem se tekom predavanj in vaj kar dobro udružbila, pa ne zato, ker bi se trudila, ampak ker mi je bilo res izjemno prijetno biti z ljudmi, ki nas druži ljubezen do skale. Pa do hribov; brezpotij in malo levih poti. Let it be and let it flow je lahko reči, za to živeti, hm … pa potrebuješ pogum in zaupanje, da bo vse točno tako, kot mora biti. In kot je prav. Zeleniške špice so bile prelomnica, povezale so bricalpovske ferajnovce več generacij v ultrasimpatično skupinico ljudi z navihano energijo in fokusom na zgodbarsko uživancijo tam gori. Združile so nas v družbico, ki jo čaka … še veliko lepih skalnih smeri; in tudi mnogo prijetnih skupnih trenutkov. Enkrat se je treba odločiti in iti dalje, stopiti magari malce v neznano, zajeti sapo in se podati v čisto ta pravo hribovsko steno. Tako brez svedrovcev, tako, ki jo spoznavaš sproti, se ji približaš in jo razumeš, da te spusti naprej, višje. Z Ž. sva sklenili, da bova poskusili, pridružila sta se nama še J. in R. in v dveh navezah, sva si rekli, bo že šlo, štirkico bova pa ja suvereno zborbali; uplezani sva, razumeva se, želiva si.
Do vznožja stene smo šli v gorskotekaškem tempu, ki nas je iz teme, ko smo štartali, ogrel v prekrasno sončno jutro, ki je ožarilo našo smer. Vedeli smo, da nas čakajo zimske razmere, zato so bili ruzaki težki. Ko smo jih odložili, da bi se navezali za vstop, sta naju fanta presenetila, da se nama je zasmejalo: vsak je vzel eno in, priznam, kar slišno nama je odleglo. Jaz sem malo poskočila od veselja in se skorajda neučakano podala v svojo prvo resnejšo steno. Strašno rada plezam z J., že v Paklenici mi je bilo najljubše biti v navezi z njim; preudaren, miren, pomirjajoč in zelo odgovoren je, povsem po mojem okusu. Ni obseden s številkami in vem, da ni hud name, ker sem ponosna že na trojkice in štirkice; v njegovi bližini tudi čutim, da razume, zakaj noro uživam v šlatanju skale. Pred leti sem se spraševala, ali je alpinizem res tako naporen šport, ko pa cel dan visiš tam v eni steni; malce karikiram, ampak res si ne bi nikdar mislila, koliko fizične kondicije je potrebne, da preplezaš 350 m stene. Po pravici povedano, že na polovici naše Vzhodne, tam nekje v petem cugu, sem bila povsem izmučena, prisopihala sem na štant in sapa me je komaj dohajala. Miheliču sem zaradi čudovitih razgledov in samote odpustila pisanje o čvrsti skali, ker se mi je pod prsti in pod plezalkami pač kar naprej nekaj podiralo in je bilo tisti dan najpogosteje slišati: “Paziii, kamen!” Ko sem plezala, sem čez platke malo stisnila zobe in bila huda sama nase, ker mi pač ni jasno, kako se tlele čez pride, kamine sem zvozila totalno ponosna sama nase, da sem končno skužila plezanje v razkoraku in me ni več psihiralo, da bom nekje zaglavila s tistim ogromnim punkljem na hrbtu.
Pobirala sem frende, izbijala kline, uživala v žvenketu kladiva in tišini na štantu, ko sem premetavala štrik, medtem ko je J. uredil varovala za naslednji raztežaj. Tik pod vrhom smo videli, da je izhodna grapa še polna snega, tako smo se v improvizirajoči tehniki preobuli v gojzarje in malo mešano priplezali na vrh smeri – ena noga v skali, druga v snegu, v roki cepin, pa ajde dalje. Na vrhu pa, omojbog, so se odprli taki razgledi, da sem kar nekaj časa zaljubljeno tavala naokoli in prosila J., da mi je povedal imena vseh vrhov, ki sem jih ugledala. Zakaj mi ni nihče že prej povedal, kako čudovite so KSA? Zakaj še nikoli nisem bila tu? Kdaj bom spet tu? Spust po Turskem žlebu me je dodobra izmučil; sploh ne vem, koliko časa sem pikala v rikverc, ampak na koncu sem že komaj čakala, da se rešim derez in cepina in stopim na travnata tla. Ostali so vmes rešili še dva supergarja, ki sta obstala nekje na sredini poti, ko pač ni šlo nikamor več; zelo sem bila ponosna nanje, da so tako suvereno in trezno uporabili vse znanje vrvne tehnike ter ju varno spravili na kopno. Ko smo jo primahali na Okrešelj, se je že začel delati večer, v meni je gorelo od navdušenja in morala sem se bremzati, da soplezalcev nisem kar naprej objemala. Objemanje po koncu smeri je čisto kul, tko da veste za drugič. S tekaškim tempom smo prišli do avtomobila, potem pa me je po par ovinkih premagala utrujenost in do doma sem spala kot polhek; v sanjah sem podoživljala prečudovit dan v družbi ljudi, za katere sem do tedaj nekako mislila, da sploh ne obstajajo. Moji zlati soplezalci!
