Samo enkrat je prvič in allalinhornovska sreča bo za vselej imela čisto poseben prostorček med mojimi memoari; ko bom stara 80 in bom listala stare diske, bom vedno malce zahlipala ob spominu na brezmejno, neskončno svobodo, ki sem jo okusila tam gori. Pot na Weissmies je začel čaroben dan v najboljši družbi; navezali in opremili smo se kot stari ledeniški mački ter se zazrli v serake pred sabo. V vertikalo. V prečko. V pot, ki bo terjala veliko zbranosti in previdnosti, tudi kondicijo. Na višino smo se aklimatizirali, presenetljivo dobro smo jo odnesli. Bo tudi tokrat tako? Tempo je bil ubijalski in parkrat sem skozi priprte oči malce zapihala proti vodji naše naveze, ki se mu je mudilo neznanokam. Hodili smo hitro, celo zelo hitro, pot je bila mestoma trda in človek bi res utegnil premišljevati o kaki razpoki, ki bi lahko zazevala pod nami. Časa smo imeli dovolj in jaz sem si tako zelo, zelo želela narediti par fotk. Uživam v fotografiranju in raje se odpovem postanku za par požirkov ali košček tablice, samo da imam tupatam 14 sekund za škljoc te nebeške stvaritve, sredi katere sem se znašla. Proti vrhu so se pričele poditi megle, zato smo na ciljni točki ovekovečili se svojo prisotnost in jo obrnili nazaj proti dolini. No, najprej proti gondoli. Dve navezi sta hodili usklajeno in z istim tempom, tretja je zaostajala; a je bila trmasta in prepričana, da vendarle doseže vrh. Polotilo se nas je ugibanje, ali je to smiselno; je pametno, je modro, se splača? Kdaj si človek reče, da ne bo šlo, ter obrne? Kdaj ve, ali se bo dalo varno vrniti? Preudarnost ali pogum?
Pot navzdol sem vodila jaz; rada hodim z derezami in ni me bilo strah. V mesecih alpinistične šola sem spoznala, da za tovrstno početje človek potrebuje predvsem pošlihtano glavo in brezhibno kondicijo. Srečna sem bila, ko sem preskusila, da imam oboje; od tu dalje je imela moja ledeniška izkušnja drugačne razsežnosti. Weissmies mi je dal misliti o tovarištvu, o tem, kako neizogibno smo povezani s tistim na drugi strani štrika. In kako prijetneje je, če tripamo na iste vrednote in si pomagamo tam, kjer smo šibkejši. Jaz potrebujem 14 sekund za fotko, ti potrebuješ občutek varnosti med seraki. Ni prostora za egotrip, ne sme biti egotripa – enota je naveza in naveza bo naredila pot. Vse življenje hodim sama, po hribih in dolinah, težko mi je bilo sprejeti drugačno logiko, percepcijo, ki je nisem bila navajena. Ampak ko sem tam nekje spodaj, ko smo varno prečili labirint serakov in naplazenega snega, začutila, da se sprejemamo take, kot smo … sem začutila neizmerno hvaležnost za lekcijo, ki so mi jo, po moje, že ničkolikokrat želeli dati, pa sem bukova, kot znam biti, vselej nekako spregledala, v čem je poanta. V razumevanju, sprejemanju, brezpogojnem sprejemanju sočloveka, v tem je poanta, draga Maja. Ostali so odšli na pivo, da bi počakali še tretjo navezo, ki je vse bolj lovila bitko s časom, ali se bo vrnila pravočasno, tj. dokler gondola še vozi. Jaz pa sem bila malce vrtoglava, višina je naredila svoje, pa če sem si to želela priznati ali ne, zato sem zunaj lovila zrak, se prestopala po snegu, zrla v zadnjo prečko ter premišljevala – o tem, da me je en švicarski trip zelo verjetno spremenil. Zelo spremenil. Tretja naveza se je varno vrnila; bili so zmagovalci, četudi so bili zadnji. Pravzaprav so bili zmagovalci točno zato. Vrnili smo se v tabor; ostali so nepozabno švicarsko odisejado zaključili na skupni pici, jaz pa, khm, sem šla odlaufat še eno desetko, z musko do daske; potem sem do srede noči zrla v nebo, žmurkala v zvezdice nad sabo ter bila nirvansko pomirjena. Sama s sabo.
