Sneg je! Pa sonce je! Pa mraz je! Pa dopust imam! Pa … srečna sem! Sem zjutraj pobasala psa in v ruzak dala termovko s čajem zame in par piškotov zanju; in rezervne rokavice in fotoaparat, pa smo jo mahnili na pot od doma domov. Potepanje s Križne gore na Planico, od tam pa v Pevno, je eno mojih najljubših in četudi poznam vsak pogled proti dolini ali vsak zavoj steze, mi je doživetje tega kroga po domačih hribčkih vselej v veliko veselje. V življenju moramo spoznavati novo in se učiti – to nas bogati, s tem rastemo kot ljudje in najdevamo nove možnosti svojega bivanja. Potrebujemo pa tudi občutek varnega zavetja znanega, okolje, na katerega smo navajeni ali pa je ono udomačilo nas.
Pasje veselje na snegu je neizmerno; tekata, se lovita, skačeta, rijeta. Jaz pa z njima. Pred časom mi je prijatelj, ki ima za sabo, tako kot žal premnogi, nepotrebno ločitev srednjih let, dejal, da mu je zdravnica proti zdaj že leta trajajoči depresiji predpisala – tablete za otročjost. Vsa ta leta osminke in četrtinke in polovičke tablet nevemčesa niso pomagale, te tablete pa, se mi zdi, so učinkovale. Zdaj je vedrejši in se celo zasmeji. Saj morda gre samo za šift v glavi, ki ga je potreboval, da bi pričel ceniti vsak dan, vsak dih, ki ga imamo. To, kako ga bomo užili, pa je v končni fazi resnično samo na nas. Ali bomo svetoboljne cmere, ki so jezne na ves svet in še nase za povrh, da se jim je sesula družina in so ostali sami in to pač res ni fino; ali pa bomo poskušali zamenjati perspektivo in na svet pogledati drugače, kot smo bili vajeni. Otročjost pri tem definitivno pomaga: otroci se iskreno veselijo majhni reči, nimajo še predprogramirane poti do kukr uspeha v življenju, odprti so in jih v smeh spravi marsikaj. Pa tudi v jok. Ne tiščijo pa v sebi grenkobe, ki je najhujši strup za človeško srce.
Živeti s psi, se mi zdi, v človeku ohranja to kondicijo odprtosti in navdušenja nad malenkostmi. Pa ne gre za to, da bi človek kar pozabil na vso jebo vsakdana, smisel pasje percepcije je sedanjost. Ki jo ljudje na račun neke nedefinirane prihodnosti, ko bo vse boljše in drugače, zanemarjamo; četudi je sedanjost pravzaprav vse, kar imamo. Življenje je kot milni mehurček, puf in ga že jutri morda ne bo več. Ali bo vsaj popolnoma drugačno od prelepega sedanjega trenutka, ki nam leži v dlaneh. Zato smo s psoma noreli gorpadol po domačih strminah, naredili snežaka, metali snežne kosme v luft in se greli ob čaju in piškotih. Mislim, da je to tisti občutek, ki nam ga daje ustvarjanje: sneženih kep, mlinčkov na potokih, risbic, kvačkarij, blogovskih zapisov. Eden od vidikov otročjosti je ustvarjalnost in veselje ob tistem, kar sami naredimo. Škoda, da nas šola sili biti ustvarjalne na ukaz, tistih petinštirideset minut pri likovnem pouku, ko počasnelam, kot sem sama, niti barv ni uspelo namešati. Ustvarjalnost je svobodna kot piš vetra, ki zažvižga okrog ušes; je klic domišljije in optimizma. Sem rekla, da je kvačkanje joga za dušo – vsaka ustvarjalnost je ne samo terapevtska, je razmišljanje na nove in drugačne načine, delovanje v smeri originalnih in uporabnih stvari ter iskanje novih poti. To nas dela žive, to nam daje gušt za življenje! Ko smo se vrnili domov in pogreli premražene ude, sem se zavila v deko, vzela v roke kvačko in se lotila novega izziva: kako nakvačkati luknje za tačke. Psa sta se stiskala vsak ob eni strani, med prsti mi je polzela preja in … bil je res lep večer.
