Vse se da, če je volja: prehoditi Avstralijo, pasti lose na Laponskem, peči pico v Neaplju. Se izučiti za polagalca parketa, obvladati italijanščino, prepoznati jamske hrošče, izumiti embalažo s pumpico za kremo, ki se jo da porabiti do dna. Se naučiti prepoznavati ptičje petje, plavati s pingvini, zgraditi vodno zajetje, posaditi njivo krompirja, splesti pulover z norveškim vzorcem. Povprečno človeško življenje je dovolj dolgo, da bi lahko počeli vse to; da bi turno smučali in se potapljali na dah in na rolerjih naredili pirueto. Ampak … mi raje živimo za kuća poso rutino, a ne, za splanirane vikende, za objave ne FB, popolne fotke s popolnih počitnic. In … to je to? To nas osrečuje, ne želimo, recimo, potovati na Luno? Krtačiti slonov? Ob polni luni moleti nosu iz šotora v Sahari? A res ne upamo več sanjati? O plavanju z delfini. Sprehodu po Dolini miru ali prečkanju Djevojačkega mostu. O vikendu na planini Maglić. Celodnevnem zrenju v No. 1 Marka Rothka. Čaju za dva v Parizu. O Zuc dal Boru. Dragi moji, na koncu tako ali tako vse odpihne decembrski veter. Odplakne poletna nevihta. Zmagovalni spermič se ni tako potrudil priti prvi do cilja med vsemi tistimi milijoni zato, da bo njegova končna razvojna oblika namesto večernega radteimam seksa preštevala E-je od sladoleda. Všečkala novo barvo las od prijateljice od žene od nekdanjega sodelavca. V katero luknjo smo spodili Hrabrega Miška v nas (ki bo rešil svet pred Polentojedožerko)?

Zuc dal Bor se je zgodil. Dolgo je bil del sanjarjenj, od mnogokje sem ga občudovala, od daleč sem poznala vsa njegova skrivnostna obličja. Z vseh strani. Pravzaprav si nisem mislila, da bom kdaj stala na njegovem vrhu – bila sem vesela, da sem vanj zrla z Monte Chiavalsa, s Cimadors Alta, s Cuel de la Bareta, z vrhov nad Rezijo, z Monte Salinchieta … Na vsakem kuclju tam okrog sem premišljevala, a je Zuc od tule morda pa najlepši; najbolj mogočen, najbolj drzen. Ali grd, navsezadnje. Potem se je v parih dneh tako zasukalo, da sem dobila soplezalca, ki pot pozna, ki bo nosil štrik, ki bo varoval tistih nekaj plezalnih metrov pod vrhom. V lepem jutru sva s solidnim tempom premagovala najprej klance do bivaka Bianchi in potem strme trave do grebena. Huh! Jemalo mi je sapo, pa ne zaradi vročine ali izpostavljenosti, divjih, razdrapanih grap ali krušljivih robov – grebenčkanje od Bianchija do škrbine pod vršnim kaminom je prvovrstna poplezovalna uživancija, ki se je ne moreš naveličati. Meni osebno najlepši del ture, tisti greben bi hodila gor pa dol (pa gor pa dol pa …). Nepozabno; se vrnem! Bi se dalo uživati v razgledih od zasneženega Grossglocknerja do ravnine proti Vidmu, ampak je bilo že tisto, kar sem gledala pod nogami, tako čudovito, da sem se med potjo raje zabavala z rožicami kot z oddaljenimi skalami. Mi je vsake toliko dejal sopohodnik, da a ne, je kar zoprno hoditi, ko moraš paziti, da ne pohodiš kakšne cvetlice. Mhm, živopisan travnik gorskih rož se je razgrinjal okrog naju, povsod tam, kjer se je življenje lahko zasejalo in razcvetelo svojo navihanost vseh barv. Greben je na srečo sorazmerno dolg in ni ga kmalu zmanjkalo. A vendarle sva bila vse bližje vršnemu zvoniku Zuc dal Bora, te mogočne gore. Pokazalo se je … da je v realnosti še lepši kot v sanjah. Veličasten. Samoten. Nenavaden! Samosvoj. Marco je poznal pot, hvaležno sem mu sledila proti levi, proti zahodnemu razu, ki je od podora južnega dela gore z zavarovano potjo vred postal normalni pristop. Označeno dobro, plezalni del na vrh je v solidni skali in naloženo se mi ni zdelo preveč; pazljiv je tako ali tako treba biti. Plezarija je luštna, četudi v gojzarjih (bolj IV kot III), svedrovcev več kot dovolj, štanta dobro opremljena. Šalc res ni, je pa dovolj prusikov za tehničarjenje. Kar ni nasvedrano, se da luštno splezati, police so se mi zdele naložene manj, kot sem navajena krša v naših hribih primerljivega tipa. Za dol brez abzajla ne gre. Komur se ne da tovoriti 50 m štrika (ali ne pleza), je tura tudi samo do škrbine pod vrhom edinstvena. Na vrhu sva si vzela čas ne samo za zobanje oreščkov in razgledovanje in fotkanje, ampak tudi za ponotranjenje in podoživljanje samotne divjine na gori, ki je pravzaprav veliko manjka. Ker se je podrla; podobno, kot se z vsako zimo podira tako rekoč vse okrog nje. V letošnjem letu je bilo zabeleženih pristopov na vrh manj, kot je prstov ene roke; ja, tako samoten je Zuc. Tudi v času najinega obiska daleč naokoli ni bilo nikogar. To nama je bilo obema všeč; sva uživala v samotnosti in se vsak v svojih mislih spustila najprej po štriku in potem z varnim korakom proti dolini. Večkrat sem se ozrla nazaj in večkrat sem Zucu obljubila, da se še vidiva. Da bom še prišla pogledat njegove skale in skoke in, ja, njegovo samoto. Dobro je dela. Lepo je bilo!

Kadar hodim, običajno ne premišljujem. Dam misli na pašo in samo gledam naokoli in duham svobodo in žmurkam v sonček. Tokrat so me med vsem tistim cvetjem obiskala tudi premišljevanja. O tistem, ko pravijo, da kar seješ, to žanješ. Ampak pravzaprav sta tako setev kot žetev že posledica, življenje se namreč začne v glavi: kar misliš, to privlačiš. Ja, to sem premišljevala, ker sem skušala razumeti, kako to, da sem jaz pa kar na Zuc dal Boru. Sem si rekla, da kdor misli dobro in do soljudi goji simpatije, se mu bodo dogajale zanimive reči v družbi prijetnih ljudi. Garantiram! Preskušeno. Zuc dal Bor ni bil naključje, bolj darilo življenja. Mnogokrat poslušam pripovedovanja, kako se nekomu ponavljajo slabi vzorci navad ali v njegovo življenje drug za drugim vstopajo ljudje, ki ga razočarajo; izigrajo, izkoristijo, zapustijo. Saj imam tudi jaz kako slabo izkušnjo, povečini pa se mi dogajajo prijetne reči in srečujem zanimive ljudi. Ne stavim na srečo, po kateri sem slučajno flopnila v nek hudo dober in zabaven film, tudi na tretje oko tam zgoraj ne, ki da pazi name, in ne na trdo prigaranost. Verjamem, in to z leti vse bolj, da se dobre vibracije, ki jih oddajamo, vračajo s pozitivnimi izkušnjami. z lepimi doživetji. Če verjameš v hepiend, boš intuitivno deloval tako, da se bo na koncu vse srečno zasukalo; tako ali drugače, ne nujno po prvotnem planu. Če pa jamraš in težiš in si v dušo kličeš temne oblake, mhnja, si pa pač magnet za bizarne spodrsljaje in bolj ali manj božji gnev ali nestanovitna viharna srca. Heh. Zato, dragi moji, pomest slabo iz glave in svoj inner space poflancat z empatično vero, da bo vse tako, kot mora biti. In drug o drugem dobro misliti in biti prijazni. Ja, prijaznost je v življenju najpomembnejša.

Post Views: 1.047