Ko bom velika, bom plavala z delfini. Pretekla Lofote. Tekoče govorila francosko in sanjala v italijanščini. Imela bom sobo, posvečeno Wesu Andersonu. Znala bom zamenjati počeno pnevmatiko in zvrtati luknjo v zid brez panike, da se bo sesula stena. Zaenkrat pa v me, myself and I družbi raziskujem Karnijce, tečem po hribih in dolinah, za devetimi gorami in še par ovinkov naprej. Tek osvobaja! Hribi so podcenjeni!

Moja najljubša barva je modra; pa ne modra kot morje, morje imam rada samo takrat, kadar sva sama in lahko s prsti na nogah frcam v zrak morsko gladino, sanjajoč o Bretanji. Ali vsaj o Kornatih. Zimska modrina, to je moja barva; malo premraženi prsti in rdeča lica in pljuča, polna snežne beline. A je na tem svetu sploh še kaj lepšega od snega? In srce parajoče modrega neba nad njim. Všeč mi je tudi sladoled nonina krema in tako rekoč vsi komadi od Parova Stelarja. Če bi lahko živela kjer koli … bi živela točno tu, kjer živim.

Navdušujem se nad tem lepim življenjem, širim optimizem; ne prenesem dram, čemernih ljudi in kislih obrazov. Pišem, ko prste zasrbijo nagajive misli. Tupatam tudi cmizdrim in mijavkam, običajno takrat, kadar bi se namesto v stol raje stisnila v kako naročje. Blog je pred leti nastal zato, ker je možgan potreboval redno črkarsko telovadbo. Artikulirati in povnanjiti peripetije vsakdana, potepanja po tistem krasnem svetu tam gori ali samo počvekati s tipkovnico. Pa način ohranjanja stikov s prijatelji je; včasih je lažje napisati post kot poklicati in reči, a veš, nate mislim. Tojto.