Lepo vreme, en kup dopusta in na metre idej, kam bi lahko šla. Kaj prehodila. Od kod gledala v dolino. Recimo, da … moje življenje sestoji iz službovanja, sprehajanja psov in premišljevanja, kod in kam bi me odnesel korak. Brskanja po kartah, branja opisov; vživljanja v poti, ki sem jih zaslutila s kakega kuclja. Dodamo še zdajsebomparespoglobilavfotoaparat zaobljube, branje mladinske beletristike (in obsesivno gledanje serialov, pssst), listanje učbenika italijanščine ter prijateljevanje s kvačko in tojto. Moje življenje.
V planu je bil l’altopiano di Lauco. Spet. Nekaj tistih krajev mi v offu konstantno brbota po želodcu, nekaj moramo imeti, da me tako vleče tja. V tiste prijazne gozdičke, na stare kolovoze, med kupe kamenja, ki jih je postavil človek. Napol pripravljen trip sem imela: prenočišče je bilo pač treba rezervirati, pripraviti ustrezno karto in si naprintati kak predlog, kod in kam. In zakaj in kako. Ostalo je pa stvar navdiha; hočem reči, nisem več kontrolfrik izpred let, ki je moral do minutke in centimetra natančno vedeti, kako bo potekalo njegovo življenje. O, ne; zdaj imam smer, recimo ji smer do cilja – pot je pa stvar utripa srca. Karme dneva in sonca in gozda. Tko! Prenažrla sem se tabelc, ki mi zategujejo pas, delegirajo, kako naj bi potekal dan; in ne maram ljudi ob sebi, ki mi diktirajo kako. Ker je najlepše pač tako, kot me vodi srce. Kamorkoli; pravzaprav.
Mesdì, kot sosedu od Sernia, kupu mogočnih sten, ki bdijo nad dolino, pravijo domačini, še ni bil del počitnikovanja na Laucu – sem se pa nanj povzpela zato, da sem Lauco s pogledom objela od daleč. Da sem si lažje predstavljala njegove širjave; levo in desno in sever in jug in take reči, ki so pomembne pri načrtovanju poti. Da se človek ne izgubi; vsaj ne preveč in prevečkrat. Da se moje poti začenjajo z epskimi roadtripi, že vemo. In tokratno cijazenje iz Lovee seveda ni bilo nikakršna izjema, še zlasti potem, ko sem se sredi nečesa, kar naj bi bila za promet odprta cesta, ustavila in šla pogledat, če moj avto vendarle ni širši od cestišča. Ni bil; in na vrhu je bilo celo spodobno parkirišče. Tam sem dala vso pezo vsakdana in vse trapaste misli, ki so se mi pojale po žilah, v prtljažnik, s sabo sem vzela le polna pljuča dobre volje – za lep gozd, za samoto, za razglede. Veste, nekaj mističnega je v teh koncih, kamorkoli greš, od povsod se vidi na konec sveta. Do konca sveta. In še naprej, vse dokler seže naše navdušenje nad življenjem. Bilo je sončno in tiho in spokojno; pa toplo in brezvetrno in razgaljeno. Svet kot na dlani pa to. Malo sem vadila hribe in doline okrog mene, ugotavljala, da smo se precej udomačili: jaz in Karnijci in psi in samota. Prijazen dan je bil, bi rekla, da tak za malo zavriskat; spodbudna uvertura v še eno avanturo s Karnijo.
