L’altopiano di Lauco part 2. Ko se Maja zaljubi, gre zares – sem miškasto prijazno, a precej naporno (beri intenzivno) bitje, in zaljubljeno naporno bitje … huh, je zelo naporno. Tudi ko gre za zatreskanost v kak kucelj ali steno ali potko ali sončni zahod, navsezadnje. Čustva so fajn, celo baročna nabreklost občutij je fajn; živele emocije! Prostrana divjina planote Lauco me je skratka zaresno zadela, ko sem stala tam gori na Tribilu in presenečeno zrla naokoli. Nisem pričakovala takšne tihe skromnosti, takšne mirnosti tako daleč od vsakdanjega vrveža, tolikih zgodb, ki pozabljene čakajo, da pobrskam med njihovimi stenami. Potkami. Cesticami. Hribčki! Mislim, da sem našla ljubezen za zimske mesece.
Tokrat se nisem trapila z vožnjo in parkiranjem, ker je to počel M., jaz pa sem špilala vlogo sanjave sovoznice, ki ji je bilo oproščeno, da je spregledala večino kažipotov in celo pozabila omeniti, da smo se peljali mimo prostora za parkiranje. Vznemirjena sem bila! Po eni strani zato, ker je bilo pred nami dolgo vandranje po Laucu, po drugi zato, ker je bila po dolgem času to tura z M. Da bi popisala razloge, zakaj vmes skupnih poti ni bilo, bi potrebovala nekaj blogov, ampak okej, recimo, da bom vmes zapisala kakšno o tem, da je M. moj najboljši (in najbrž tudi edini) prijatelj, da je skratka najčudovejši človek, da pa Maja z njim nekako ne more biti. Ker ji določene stvari niso jasne; določenih se pa boji. Enivej, v drugo smo uspešno parkirali in v gosjem redu šli proti vrhu, ki smo ga videli pred seboj. Nekako mi ni šlo v račun, zakaj bomo za takle hophop potrebovali kar ves dan; ko pa smo zvečer utrujeni pricapljali nazaj do izhodišča, mi je bilo jasno, da gre za epsko turo v smislu dvakrat okrog riti v varžet. Huh! Del poti ni bil markiran in seveda me je to na rezervo obilno skrbelo že vnaprej, tudi sem zares vzela vse tiste spletne popisovalce, ki so se izgubili že v Vinaiu, četudi nama z M. to nikakor ni bilo jasno – ker je potreben res le ščepec logike, da ubereš prave uličice v tisti mikro ljubki vasi. Ravno ko sem se nehala širokoustiti, kako aristokratsko sva opravila s prvo orientacijsko zanko, naju je moje uborno znanje italijanščine spravilo s poti. Zdelo se mi je čudno, še psom se je zdelo čudno, zakaj namesto po lepi potki lomastimo karnekje, ampak, hej, izlet z mano pač ne bi bil pravi izlet brez konkretnega izgubljanja. Naredili smo torej eno (nepotrebno) zanko in se polni listja in blata vrnili na pravo pot. Na edino logično pot, če sem iskrena.
Potem nas je pričelo božati sonce in je bil vzpon tako prijeten, da sem se precej vlekla, ker sem želela fotkati tole pa unole pa tistole tam, pa med starimi hišami smo hodili (in tudi tam sem nas uspela izgubiti, ja) in psi so občasno izginili in midva sva se prijetno pogovarjala. Živim sama in sama sem v pisarni in sama sprehajam pse in pogovarjanje je eno redkih, pa zato toliko bolj ljubih mi početij. Pst, če bi mi kdo kdaj rad kaj podaril, naj mi podari pogovarjanje; in bližino. Svoje genialne ideje, kod vodi pot, sem zreducirala na minimum, raje sva se držala zdravorazumske navigacije in ubogljivo hodila okrog hriba, na katerega sva imela namen priti. Mhm, povsem okrog njega sva šla, za povrh pa še po grebenu od enega konca do drugega. In nazaj, se razume. Srček mi je vriskal, ko sva zavila med zaselke, in bila malo manj vesela, ko so najine pse prihajali ovohavat vaški kužki. In četudi sem M. en mičkeno zamerila, ker ni pokazal dovolj razumevanja za moje strahove, kako se bodo stepli, je bilo na koncu seveda vse v redu. Celo zelo v redu; odlično, bi lahko rekla. Lauco je srceparajoče lepa planota: razgledna, pozitivna, mirna. Navihana! Eto, navihana je tudi. Posebej vršni del, ki so ga označevalci vzeli presneto zares, saj je z modrimi packami pofarbano tako rekoč vsako drevo in ni variante, da bi se izgubil, pred čimer svarijo spletni opisi. Vandranje naju je odobrovoljilo, pa zmatralo tudi, tako da sem zrenje v svet skozi fotoaparat izkoristila tudi za počivanje. Spuščali smo se po bližnjicah, ki jih ni bilo na karti, pa če sem jo še tako vneto obračala in zlagala in razpirala. Nop, draga karta, prav v nobeno pomoč mi nisi bila tokrat. Ko smo že precej pozno, decembrski dnevi so pač kratki, prišli na že znano jutranje križišče, je bilo s skrbmi kod in kam konec, če bo tema, bo pač pomagala čelka. Pa ni bilo potrebe, smo z zadnjimi pomahi dneva prišli do avta, odvezali pomrznjene vezalke in se odpeljali. In ker jaz nisem vozila, juhu, sem lahko naredila dva požirka viskija za lepo turo (premišljujem, če niso morda bili celo trije) ter pojedla ostanek kosila. Ja, vem, M.-jevi kulinariki bi lahko namenila par odstavkov o odličnosti in naslednjih par o zahvalnosti. Krasno se imam z njim, lep da je bil. Še en zelo lep dan je bil.
