Z Robertom že dolgo nisva kje bila; pravzaprav je bila tole prva najina letošnja skupna tura. Začela sva tako rekoč tam, kjer sva lani končala – nad dolino Belega potoka. Vmes? Vmes mi je šel cel svet malo na živce, naokoli sem hodila sama, iščoč obvoze iz doline, kjer me zadržuje … kaj že? Heh, zadnje mesece hodim domov le še spat; in oprat perilo in gledat Girls in tapkat po kompu. Saj se vsake toliko postavim pred ogledalo in si rečem, Majči, a pa je tole rest čist ok, mislim tale tvoja zaljubljenost v belino in tišino in samoto tam gori. Belina ajde, tišina naj ti bo, ampak samota?
Reklo, kako se ženske vedno čaka, ne drži. Roberta vedno čakam jaz; ob odhodu, ob prihodu, ko je treba spakirat ruzak ali se zmigati v spalko. Ampak vse to je vendarle tako ljubko. A veste tisto, ko začutiš, da je z nekom bolj fajn v hribih kot biti sam. Tisto, ko je simpatično loviti njegov korak, polagati gojzar v njegovo stopinjo, na odprta pljuča hlipajoče jamrati, kako je lepo in da je res lepo in da nimam v spominu, da je tko lepo. In da pravzaprav ne vem, zakaj midva več skupaj ne hodiva; in da je edini človek, s katerim se mi sploh skupaj hodi. Ja, vem, mal sem sentimentalna in zelo verjetno me za pete lovi kriza štiridesetih. Hihi, to bo še pestro.
Proti večeru sva jo skratka mahnila proti kraljestvu Visoke Bele špice. Ker naju je oktobrsko igranje kitare pred Gorico, reševanje padlega ruzaka pod Krniško škrbino in gorpadol drajsanje Poti stoletnice na poseben način povezalo, sem ga želela točno in samo skupaj z njim videti še odetega v snežno belino. Pa, priznam, bivakiranje pri minusu je kul in sončni vzhodi v hribih imajo orgazmične efekte. Sva prišla tik pred zatonom dne, skuhala juhco in kuhano vino in se smejala in jaz sem zaspala ob igranju kitare. Zveni kot hudo dobra pravljica, anede. In je tudi bila; tisto noč in tistega lepega dne zatem. Sem fotkala, pogumno grizla klance proti škrbini, malce vriskala na vrhu vehte in izražala hvaležnost Robertu, da je z mano točno tak, kot imam rada, da so ljudje z mano. Nisem iz cukra in ni me treba za roko peljat čez tiste dele, kjer mi naraste pulz. Imam pa rada občutek varnosti in zaupanja; brezpogojnega. Pri tistem, kar hodiva, to veliko šteje. Morda celo največ. Sam tko, da veš – še veliko skupnih poti naju čaka. Ker je s tabo hoditi tako zelo lepo!
