Kres na Kališču

Dolga leta (a veste tista leta, ko je človek v zvezi) smo za prvomajske praznike hodili na Krk. Tam nekje od mojega RD do prvih dni maja. Krk imam še vedno v strašno lepem spominu; vse tiste klance gor in klance dol, ki sva jih prekolesarila, pa vse tiste zalivčke, v katerih sem noge pomakala v morje in sva se medtem pogovarjala o planih za poletje. Nazaj grede sem malo jaz čakala njega in je malo on čakal mene, ker je bilo pač treba fotkniti vsak cvetoči grm. Pomlad je res lepa. No, ampak … ko smo se peljali nazaj in sem tam nekje na Knežaku videla ostanek kakega kresa, mi je bilo vedno malo tesno, da sem kresovanje (že spet) zamudila; druženje ob ognju in vonj po malo osmojenih laseh in prasketanje lesa visoko v nebo, hm, lepa doživetja večera z lepo simboliko.

Sem torej po dolgih letih (mislim, da dvajsetih) spet sedela ob kresnem ognju in se delala, da ne slišim, ko so me klicali stran od ognja, v katerega sem drezala s palico, da bi se rdeči zublji dvignili v nebo. Zelo lepo kresovanje je bilo; še nikoli nisem bila na Kališču in čeprav nas je Robert gnal gor z ubijalsko hitrim tempom, sva se uspela s tamkajšnjim gozdom toliko spoprijateljiti, da sva se zmenila, da še pridem. Mislim, da še velikokrat. Pa tista kočica na vrhu in razgledi, ojoj, razgledi, da si zapoješ I believe I can fly in vsaj v mislih poletiš nad dolino, hehe. Majhna, a luštna družba smo bili; eni so svetili s 1600 lumni, drugi so pekli hrenovke, tretji so premlevali Francijev jabolčni zavitek s suhimi slivami. Jaz? Marčevsko šerpanje v Laz me je naučilo, da je za trening dobro hoditi s težkim ruzakom. Sem skratka na Kališče nesla vso foto opremo, vključno z najtežjim stojalom; in ob ognju uživala – v prijetni družbi, v igračkanju z nastavitvami fotoaparata. V življenju tam gori na gori sem uživala.