Na delovnopraznično jutro sem si zgodaj pomela oči, zažmigala v jasnino, ki je skozi okno obetala lep dan, v mislih preigrala kuclje, ki jih imam na to walk listi … in si slednjič rekla, pa se pejmo razgledovat na Pristovški Storžič. A vidite, če človek živi sam, se odloči in spakira in endvatri sedi za volanom. Dan je bil že na Jezerskem čisti juhu, tako zelo lepo jutro je bilo, da smo s psoma en giro naredili kar malo sem pa tja naokoli po sveže zeleni travi. Sem škilila proti Ledinam in Dolgemu hrbtu in, oh ja, še vsaj en mesec nimam tam gori kaj početi. Me skratka čaka en kup lepih domačih srednjegorniških vrhov, za katere sicer ne da ni časa – ampak dam vselej prednost Karnijcem. Samoti v Karnijcih. Tečno obsedena sem s to samoto …
Pot na vrh je bila špancir med zelenimi brezami, zelenimi macesni, zeleno travo; še smreke so se mi zdele, da so nekam sveže zelene. Daleč naokoli ni bilo nikogar, le razigrane ptice in tisto ta frišno življenje, ko se spomniš, da v eni roki nosiš sonce in v ta drugi zlati smeh. Da je življenje dar, da pomlad razganja; da za srečo potrebuješ le gojzarje. Ne vem, kdaj sem začela s temle mojim malce čudaškim objemanjem – ampak sem se tudi tokrat parkrat zalotila, da sem roki iztegnila v objem in se crkljala z gorskim luftom. Paše! Tista gmajna na Pasterkovem sedlu je kot iz filma vzeta; Finley se je ogledoval v mlakah, Anča je imela tisoč in en opravek z mravljami, Maja pa je skušala ugotoviti, kako iz zdrizaste gmote paglavcev narediti lepo fotko. (Ni mi uspelo.) Zadnjo strmino se mi je udiralo do riti, na vrhu sem iiijala in ooojala nad modrino neba. In prekipevajočo srečnostjo srca.
