Na začetku leta sem smrkala, da ni variante, da bo življenje še kdaj tako finofajn, kot je bilo dvatisoč trinajstega. Potem pa … A veste tisto, ko se vate zaleti meteoritek čisto običajnega dne in se stvari kar nekako na glavo obrnejo. No, ne na glavo – na pravo mesto pravzaprav. Najbrž je malo kriva tudi pomlad in kipeča zelena, ki jo ljubim, četudi ni bela kot sneg; zelena, ki poganja vesele misli po žilah in šepeta, da se vse da. Tudi novo stran narediti, ker je staro povozila tehnologija. Več kot eno leto sem travmirala, kaj čmo narest s starim klikerjem; na koncu pa v eni noči ob treh šalcah kave in Invisible od U2 na repeat naredila vse. Bom še kako reč za nazaj kopipejstala, ker je na deževne dni, primerne le bolj ali manj za pod kovtrom se stiskati, vendarle luštno kako zgodbo iz preteklosti prebrati. Sicer pa: hvala meteoritku za brco v blogersko rit. Spet sem tu!
Listanje življenja
