Enkrat je nekdo, ki ne ve, da ga berem (ali pa se to samo dela), napisal, da »je letošnja pomlad bila spet lepa, polna svežine, barv, življenja, upanja … in poti«. Moji racionalni pameti je od vseh simbolov prispodoba poti pravzaprav najbolj ljuba; zaradi Zaplotnikovega »kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi«, zaradi Borghesovega vrta s potmi, ki se cepijo – zaradi zenbudističnega razlaganja, da je užitek med potjo skrivnost pametnega tratenja časa, ki nam je bil zaupan v uporabo. Pot je smisel življenja. Cilji? Cilji so v življenju pomembni; predvsem zato, ker nas silijo na pot. A veste tisti hektični trenutki pred odhodom, ko se jezimo nad majhnostjo ruzaka in nezložljivostjo čutare, a smo vseeno vznemirjeno srečni in se tega zavedamo. No, če to srečnost raztegnemo v uživanje med potjo … se nam na koncu dneva zdi, da je domov prišel drug človek, kot je zjutraj zaklenil vrata.
Pomlad je nagajiva, kipeča, optimistična, pomladi se vse da in pomladi ni nič nemogoče. Včasih je že prav tečna s svojo hiperaktivno dobro voljo in neutrudnim brstenjem idej. Kam bi se šlo, kaj bi se videlo, kje bi se fotkalo. V bistvu bi namesto novoletnih morali sprejemati pomladanske zaobljube – draga pomlad, od zdajle dalje ne bom več manično pospravljala, ampak bom raje sedela na travniku in buljila v modro nebo, likanje bom zamenjala z lupljenjem pomaranč in sredi noči ne bom več delala za službo. Pomlad požene življenje po žilah, da se iskri in tke optimistične nevronske mreže. Včasih tudi nadležne kratke stike, vem; in potem je nekaj časa v glavi (in srcu) tema in sem zgrbljena v eno veliko cmerasto kepo huda na ves svet in je vse grozno in brezizhodno in tečno. Kaj me osreči? Pica z rukolo? Novi gojzarji? Brezhibno delujoč avto? Mhnja, sreča je klik v možganih in včasih zadostuje že misel na Jesenice.
Živimo od trenutkov, preživetih na poti. Od božanskega nemira in hrepenenja.
