Zguljene modrosti učijo, da noben človek ne vstopi v naše življenje brez razloga. Z razglabljanji, kaj bi se morala od tega ali onega bizgeca, ki ga je naplavilo v moj vsakdan, naučiti, se že dolgo ne ubadam več – ker, a veste, kaj naj bi se človek naučil od bitij, ki jih pesti kronično...
Mine pol življenja in se ti zdi, da si na točki nič. Na začetku. Pravzaprav je kljub občutku nemočne izgubljenosti to kar v redu: odprte so ti vse poti in lahko greš levo ali desno ali preskočiš mejo in si vtepeš v glavo, da boš odšel živet v Italijo. Veliki padci so v življenju...
A veste tisto, ko greš po domači ulici, tisti, po kateri vsako jutro zadnjih deset let sprehajaš psa, pa naenkrat opaziš reči, ki jih še nikdar nisi: cvetočo lončnico na sosedovem oknu, zeleno predverje hiše na levi, nove late v kozolcu sredi travnika. Je realnost ena sama? So naše oči vsak dan iste? Gledamo...
Te dni bosta minili dve leti od tistega lepega nedeljskega popoldneva, ko sem se, precej utrujena od ture prejšnjega dne, odpravila na Zajamnike. Gaz so uhodili pohodniki pred mano, a vsaj na poti iz napol doline nisem srečala nikogar. Ja, jaz pa samota pa nikjer nikogar pa to. Na planini je bilo precej živahno...
Sem si rekla, da bo najbolje začeti tam, kjer sem tisto novo leto končala: pri Aldu. Z Aldom. V Karniji, skratka. So dnevi, ko se čisto rada zavlečem na domačo Soriško planino ali se izgubljam v gozdovih na Pokljuki (to še zlasti rada počnem na kak deževen dan), a glavnina mojega življenja v mislih...
Bogastvo življenja se skriva v njegovi preprostosti; včasih moramo prehoditi dolgo pot, da bi našli tisto, kar edino šteje – blaženi mir, ki domuje v naših srcih. Kdor zna prisluhniti glasu v svoji notranjosti, glasu modrosti in otroške pameti, bo spoznal, da ni treba iti nikamor, da bi prišli na cilj. Kajti začarani kraj...