Sem si rekla, da bo najbolje začeti tam, kjer sem tisto novo leto končala: pri Aldu. Z Aldom. V Karniji, skratka. So dnevi, ko se čisto rada zavlečem na domačo Soriško planino ali se izgubljam v gozdovih na Pokljuki (to še zlasti rada počnem na kak deževen dan), a glavnina mojega življenja v mislih in v srcu pripada Furlaniji, ki se zame razteza od Trbiža do Sappade. In se podi po vseh kucljih vmes. Ni trava drugačna in tudi skale v bistvu niso nič bolj lepe, ljudje, ljudje so tisti, ki naredijo življenje radostno ali čemerno luknjo. Ekola, v eni taki zaplankani čumnati sem ždela ta čas, kar se nismo brali. Ne bom pisala, kdo in zakaj – saj veste, blog je javen in po spletni javnosti se sprehaja marsikdo, tudi bivši in sedanji in bodoči šefi, s šefi pa se pač ne splača obračunavati, še najmanj ne po spletu. Mhnja, menda še verjamem v karmo in to, da slednjič vsak žanje tisto, kar je sejal. Moje seme? Dobro in prijazno in beneveloentno in empatično; vselej. Če kdo rabi še drugo in tretje lice, evo, naj ga ima, konflikti pač niso moja skodelica čaja in tisti, ki so me prizadeli (in razočarali in ranili in, a sem že rekla prizadeli), no, ja, aleluja in mir na zemlji in tko.

Aldota gledamo na fotkah. In mene pri Aldotu in najina pisma in njegovo izbo in Givigliano. In solze. V bistvu … je imel Quasimodo prav, ko je rekel, da vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden: in je takoj večer. Ena redkih reči, ki se jih spomnim iz šolskih klopi – njegovi verzi so bili na prvih straneh vseh mojih (osnovnošolskih) zvezkov in kadar sem se med poukom dolgočasila, sem srce zemlje pazljivo čečkala tudi na šolske klopi. Ni me treba prepričevati, da ima vsakdo nekoga rad in te reči, kakopak, realiziramo se tudi v ljubezni do kamnov in dreves in trave (in ljudi in psov in tako dalje), pa vendarle … sami smo. Sami pridemo in sami odidemo; in povečini smo sami tudi večino časa vmes. Če imamo srečo, nam na koncu ostane nekaj porumenelih fotografij in bolj ali manj nečitljivih pisem; nam, digitalni generaciji, bo najbrž v najboljšem primeru ostal kak nečitljiv disk ali pokvarjen računalnik. Zato si z Aldom piševa: da bom na stara leta brala lepa pisma lepega človeka iz lepega kraja v lepi deželi in si tapkala po srcu, ja, to so bili dnevi. Spomini? A se temu reče nabiranje spominov?

Pogovarjanje je v bistvu podcenjeno; pogovarjanje o smislu življenja, traversati carnici, psih in fogolarjih. Menda nam besede z jezika ali črke izpod tipkovice ne mezijo zato, da bi se zmenili, kdaj bo kosilo, kje je liter mleka najcenejši ali kaj je tapata rekel o tempatem. Kristus, z enim Aldom iz ene Givigliane se v eni italijanščini, ki jo žal še vedno bolj na približno in z zelo malo glagoli znam, potapljam v kreativnejša razmišljanja kot z marsikom iz svoje domovinske bližine. Pa ni bilo vselej tako, o, ne, le tale žurnalistična medijska plitvina in hkrati, priznajmo, lagodno življenje z leti poglablja razlike med nami. In mene pač vse bolj vleče v Karnijo in si želim biti tam kaj več kot samo ob vikendih in, ja, moje korenine so tam in ne tu. Širina sveta je brezmejna, četudi je svet velik le nekaj kvadratnih metrov, kolikor jih ima Aldo zdaj. Svoboda je v glavi, mi je pred dnevi rekel pastir, ki je na na sončen dan idilični in v dežju kruti karnijski planini pasel petsto in nekaj ovac. Ja, svoboda, življenje mora biti svobodno! Domišljija mora imeti krila in pljuča morajo imeti zrak, da se nadihajo. Si bom rekla, dobrodošla nazaj. Se beremo!

Post Views: 674