Te dni bosta minili dve leti od tistega lepega nedeljskega popoldneva, ko sem se, precej utrujena od ture prejšnjega dne, odpravila na Zajamnike. Gaz so uhodili pohodniki pred mano, a vsaj na poti iz napol doline nisem srečala nikogar. Ja, jaz pa samota pa nikjer nikogar pa to. Na planini je bilo precej živahno in kadar se mi ni ljubilo paberkovati na temo “O, kako je pa danes krasen dan,” sem se zabubila za fotoaparat in si ustvarila svoj košček samote. Potem … potem so mi na pot prišle dolgonoge rumene hlače v ogromnih zimskih gojzarjih in me povabile na čaj. Srebala sem ga do noči; vmes sva listala zajamniške in pokljuške in tudi življenjeznabitisranje spomine. Bilo je tukaj in zdaj in bilo je za nazaj; bilo pa je tudi za naprej.

Za naslednji teden in mesec in leto. Veliko je bilo poti na Zajamnike; včasih sva gazila in včasih sva tekla in včasih sva se tudi peljala. Hecno, kako človek skozi ponavljanje vzljubi rutino. Rada imam varnost znane poti in objem lepih spominov. Na tisto prvo polnolunatično nočno drajsanje do avta, na poletne kvačkarske popoldneve s pogledom na Spodnje bohinjske hribe, na jutranja tavanja po rosi pokljuških gozdov. Bila sta tudi jok in jeza in preklinjanje v brk, kaj mi je tega treba; ampak, mhnja, pod črto pač ostanejo lepi (najlepši!) spomini in zato se rada vračam. Na Zajamnike. Kurit kamin, vonjat brinje, štet zvezde. Sto in nekaj dni sem naštela leta 2017 tam gori. Lepo je, kadar žmurkam v sonce; in lepo je, kadar čofotam po dežju. Sneg … sneg je pa najlepši. Sploh decembrski, ko človek hvaležno lovi vsako svetlo uro tam zunaj in je sredi tedna in si tam gori čisto sam. No, sam v dvoje in s psoma. Vem, ja, lepo se imam.

Bil je prelep večer in počasi sem se navajala na misel, da nič več ne bo, kot je bilo. No, ni bila samo misel, bila je hladna realnost tam gori pod tistim žarečim nebom. Ostal mi je skoraj ves dopust in ko človek da odpoved v službi, je dopust pač nekaj, česar ne more vzeti s sabo. V bistvu sem po 15+ letih iz MKZ-jevske zgodbe vzela, poleg mnogih prijetnih spominov, le vrečko najljubših pisal in par knjig, s katerimi sem preživela polovico svojega aktivnega službenega življenja. Kakšna bo druga polovica? Ne vem. Pojma nimam. Bo že. Napoči trenutek, ko se je treba premakniti. Obrniti list. Več listov. Popokati vrečko, objeti najljubše sodelavce in bolj ali manj skozi solze reči … se vidimo. Ljubi moji, tako gre to v življenju: nič se ne spremeni, če se nič ne spremeni.

Post Views: 219