Rezija je moj najljubši prostorček na planetu, nikdar se ne bom prenehala vračati. Ljubim mirna vandranja po njenih neskončnih gozdovih, njeno tiho, skromno lepoto, poti, ki te vodijo naprej tako, da se vračajo v preteklost. Človek, s katerim bom lahko delila ljubezen, bo tisti, ki bo imel Rezijo vsaj tako rad, kot jo imam jaz.

En kup deževnih vikendov je bil in zagotovo se je tudi kaka luna zamenjala vmes in najbrž sem bila tečna zaradi PMS in morda me je tudi kaka slaba karma frcnila za uho. Mislim tudi, da čisto prehitro pridem do točke, ko viham nos, da ne zmorem več, da se mi ne da več, da mi ni treba več – se z nekom usklajevati, dogovarjati, bemtiš, no, niti pretiranih kompromisov mi ni bilo treba sklepati, pa me je vseeno popadel neustavljivi alergitis na to, da je moja neskončna svoboda ogrožena. Ljudje običajno pravijo, da sem overdose racionalen človek, ampak, glejte, navsezadnje vedno ravnam tako, kakor čutim. Mi je ali pa mi ni prijetno, preko tega ne morem in tudi nočem, iskrenost do samega sebe je pač tudi to, da se človek ne farba, si ne dela iluzij, ne naklada sam sebi. Ne fejka. Krasen človek je in totalno luštno mi je z njim okrog hoditi in upam, da bova še veliko in zelo veliko in največ skupaj okrog hodila; svojega življenja, beri svoje svobode, pa očitno nisem pripravljena z nikomer deliti. Ne v imenu komoditete in zelo verjetno niti v imenu ljubezni ne. Strašno luštno se imam s psi, ljubim našo rutino in, mhnja, to, da se mi ni treba z nikomer usklajevati, da zvečer počnem, kar pač počnem, je neprecenljivo. Sori vsi tipi tega sveta, ki bi me radi prepričali v nasprotno: rada sem sama in nič mi ne manjka in če mi ni do nonstop druženja v vseh odtenkih vsakdanjika, to še ne pomeni, da vas nimam rada. Pomeni samo, da … mi je fajn biti sama. Pa pika.

On je sicer mislil, da me neiztrohnjeno srce (ali kaj primerljivo neizpolnjeno želečega) vleče k Bambiju, ampak, huh, poročeni tipi imajo nediskutabilni no go v mojem življenju. Hočem reči, lahko smo prijatelji, si delimo mnenja o muski/filmih/knjigah, to je pa tudi vse. Ni mene v štorijah o nesrečnih zakonih in nerazumevajočih ženkah in umiranju navznoter – izvoli, vzemi življenje v svoje roke, če je tako strašno hudo, postavi si prioritete, prikliči nazaj svoje sanje in jih živi. Vsak jih lahko; saj niso sanje samo kjuti hiške na podeželju in vikendi na Škotskem višavju in podobna krama, nasprotno, sanje so lepo preživeti trenutki, pa magari s kofetom v najljubši šalčki na balkonu. Ali terasi ali ob rečnem bregu … srečo nosimo v sebi in kupiti nam je ne more noben bolj ali manj perfect avto in tudi ne bolj ali manj perfect ženkica. Skratka, Bambi je zadosti odrasla in celo zrela osebnost, da zapusti razmerje, če je res tako zadušljivo, če pa ni, naj se pa potrudi, porkaduš, in naj iz njega kaj lepega naredi. Jaz pa zagotovo ne bom zabavljač, ki je vedno na dosegu smsja/maila/klica, pa definitivno mi ne laska, če mi poročen tip gruli, kako sem najbolj ljubko bitjece na svetu. Prestara sem za to, dragi moji; pa ne da se mi ukvarjati z razmerji, ki me praznijo, odtekanja energije imam že v službi dovolj in si ga ne bi inštalirala še v svoje zasebno življenje.

Torej, rezime: dvojno mi je bilo težko pri srcu in kadar joče moja duša, grem v Rezijo. Rezija me razume; Rezija vse razume. Psi pa tudi. Krasen dan je bil in krožili smo na planino Kanin ter z nje, v različne smeri, kar precej dolgo. Ves dan. Jesen se je razplamtela in listki so klicali k občudovanju, fotografiranju, sanjarjenju. Nad nami se je bohotilo modro nebo in toplo je bilo in vmes se nam niti ni dalo hoditi, pa smo malo ležali v zlatih travah in zrli tja dol v rezijansko dolino. Prelepa je; taka mirna in prijazna in skromna in tolažeča. Ja, tolažeča je tale moja Rezija. Kdo ve, koliko žalostnih src je že tavalo po njenih gozdovih, koliko duš se je celilo v njenih prijaznih nedrjih. Hodili smo tako dolgo, da je fenix prenehal meriti čas, se vrnili z večerom, srkajoč zadnje rezijanske sončne žarke, ki so božali jesensko listno rdečilo. Bila sem potolažena. In srečna.

Post Views: 629