Megla je bila. V bistvu … je bilo zelo veliko megle. Opis pa ne bo meglen ne meglast, hehe, ker je bila pot pravzaprav zelo zanimiva. In je glede na to, koliko je Tomaž rekel, da naj bi trajala, zelo hitro minila. Letošnje leto bo očitno leto ferat, in tale je bila prav luštna – začetni del se je tako mamljivo zavil okrog ovinka, da smo se vsi precej neučakani zapodili v zajle. Kar nisem se mogla načuditi, kako krasne prehode so postavljavci poti našli, take naravne in prav nič posiljene in skratka idealne za stik s skalo, kot ga imam najraje. V bukovem gozdičku, ki je sledil, sem zelo verjetno povnanjila ves svoj nabor pridevnikov za lušten in simpatičen in zares fajn, kajti bil je tako pravljičen zelen košček ozemlja, kot bi ga kak dobri velikan posadil med vso tisto mogočno, hladno skalovje. Videli pač nismo prav dosti, ampak tisti neoznačeni vršni del se nam vseeno ni izmuznil. Jaz sem telovadila s fotografiranjem megle in četudi se mi je pogledujoč na ekranček zdelo, da so uspele solidne mistične slikarije, je pregled poškljocanega doma pokazal … da se razen megle ne vidi prav dosti. Nič hudega, Loška stena se mi je na tejle ekskurziji strašno priljubila zaradi svoje neme divjine, tako da sem v škatlico načrtov za prihodnja raziskovanja položila tudi listek z njenim imenom. Mimogrede, škatlice hribovskih želja so strašno fajn reč, človek se nikdar ne znajde pred dilemo, kam bi šel, vse, kar je treba narediti, je zamižati in izvleči listek in … in gremo veselo na pot. Pa četudi megleno.
