Ančibanči je bilo treba za osmi rojstni dan nekam peljati. Pa smo šli s Soriške planine na Ratitovec. Pa nazaj. Pa malo naokoli. En kup pravljičnih oblakov je bilo in nasmejanih pogovorov in celo plesali smo. Bilo je … res lepo – štiri bele parsonske riti in midva. Moji ljubi samoenkratvživljenju kužici je za rojstni dan predah med deževanjem namenilo celo vreme. Psički, ki ve, kako neskončno rada jo imam (in to pogosto tudi rada izkorišča), je bil namenjen res poseben dan. Rada jo imam … ker je pridna. Pa ker je poredna. Ker nori tudi takrat, ko sem amebasto žalostna in bi najraje ždela v kakem kotu, ona pa se mi rine v naročje, mi nosi žogice in mi z neumornim hovhov prigovarja, da žalost lahko počaka, da je pa treba ušpičiti še toliko neškodljivih traparij in da igranja skratka ni nikoli dovolj. Ogromno hribov sva skupaj prehodili; pa tudi plavali v morju, kolesarili, tekli, še celo lenariva kdaj pa kdaj skupaj. Če moja parsonska madam oceni, da ne bo nič hudega, če ne bo na tekočem z vsem, kar se dogaja okrog nje. Ja, včasih ji uspe celo zapreti oči in malo posanjati skupaj z mano; običajno doma pod kovtrčkom, kadar se meni lušta termofor njenega kožuščka. Neverjetna pozerka je in ni ga kamna ali štora ob poti, ki ga ne bi izkoristila za skok. In za nagradni briketek, seveda. Res sva že veliko skupaj doživeli – prevozili veliko kilometrov, zamenjali najljubšo barvo oprsnic, neštetokrat oprali njeno najljubšo modro dekico. Hehe, pa žogic sva tudi zamenjali za kako prikolico in operirali premnogo piskalic in plišastih igrač. Spominčki, lepi spominčki na tisto, kar je že bilo; pa glasno upanje, da bo tega še veliko. Zelo veliko. Vse najboljše za rojstni dan, moja mala bela preklica!

Post Views: 510