Pravzaprav … je škoda, da je poletja konec. Pošihtni domači hribčki so prav luštni; samotni, tihi, brezčasni. Samo naši. Konectednovski izleti so velike zgodbe – v bolj ali manj tuje kraje, raziskovat, blodit po drugačnem, se radostit ob na novo obiskanem. Takem, ki širi pljuča in obzorja in mojo italijanščino, navsezadnje. Medtednovska vandranja po znani mi okolici, običajno taka, da grem peš od doma, vsakdanje sprehajalne skorajda banalnosti pa so tisti drobni trenutki, ki naredijo življenje. Pišejo našo zbirko trenutkov sreče. In ko pride konec poletja in bo večerne gojzarje počasi zamenjala kvačka … takrat me malo zapeče nostalgija, piči komar minljivosti, zaskeli melanholija, da nikoli več ne bo poletja 2015. Življenje sestavljajo izkušnje, ne stvari, naši tjavendanski sprehodki, metanje žogice, brodenje po Sori, odkrivanje novih strmin za domačo hišo. Življenje je zadevanje z zeleno, ki je najlepša zelena na svetu, konec poletja pa postane … zlato utrujena, rumeneča v vetrovnih sončnih zahodih. Evo, to smo šli gledat na Možica: sončni zaton, šumeč med rumenečimi travami rečt adijo poletju. In mu obljubit, da se naslednji cikel življenja zopet vrnemo; po vso tisto svobodo, v nedrjih katere postane bolj ali manj trapasta služba nepomembna, po tišino, v objemu katere izzvenijo hudovanja in slaba volja in negativna energija, ki, khm, je žal pač povsod. Kakor koli, pasje ritke so srečne tekale naokoli, jaz sem uživala v pozlati nad Soriško planino, Marko pa je skušal krmariti med Pazi kam gre pes, Prosim fotkaj tole ali Iii, kakšne barve. Pa mislim, da se je imel lepo tudi on. Pa pa, dolgi poletni dnevi, ki trajate do osme ure in še dlje. Ne pozabite se prihodnje leto spet vrniti!
