Sva šla potipat Ta visoko rosajansko pot in pošpegat v Rezijo; ker sva tipala in špegala bolj ali manj ves dan, sva prehodila še marsikaj drugega. Nekako takole je bilo: Visoki Kanin (Monte Canin Alto) čez Vrh Krnice (Picco di Carnizza) po via ferrata Rosalba Grasselli, nakar goridolinaokoli čez Dolge prode do Prestreljeniškega okna...
Vse se da, če je volja: prehoditi Avstralijo, pasti lose na Laponskem, peči pico v Neaplju. Se izučiti za polagalca parketa, obvladati italijanščino, prepoznati jamske hrošče, izumiti embalažo s pumpico za kremo, ki se jo da porabiti do dna. Se naučiti prepoznavati ptičje petje, plavati s pingvini, zgraditi vodno zajetje, posaditi njivo krompirja, splesti...
Skupni interesi v življenju so pomembni in plezanje je dejavnost, ki ni samo hobi za popoldanske urice, ko nimaš kaj drugega početi – je način življenja. Ni samo šport, je tudi zaljubljenost v barve, svobodo, oreške in štrikane kape. Se mi zdi, da pri spoznavanju pohitri izračunavanje skupnega imenovalca, saj ta že obstaja. Imam...
Sem mu rekla, da že dolgo nisem bila na morju. Da pogrešam slani vonj morskih pen na svoji koži in puhtenje eteričnih olj iz borovih iglic in, hm, veter v laseh. Pa da ne plezam več kot petke in da se rada vozim in da je vreme samo stanje duha. Pa sva se odpeljala...
Ah, snegec moj ljubi, le kam si odšel. Visokogorske grape so suhe in letošnjo sezono niti za krplje iz omare vzeti še ni bilo dovolj beline. Tako sva v čakanju na zimo (in upoštevajoč vremensko napoved) odšla za soncem v Glinščico ter naredila skoraj poletno skalno turo v Comicijevem stolpu. Spigolo verde me je...
Nazadnje sem bila na dopustu leta 2009, pred tem pa leta 2004; sicer pa je zadnjih 15 let vsako poletje na urniku nek bolj ali manj krizni projekt, ki ga je treba v tisk oddati … do 31. avgusta. In potem adijo poletje. Sprva se mi je zdelo čudno ne iti, zdaj pa najbrž...