Skupni interesi v življenju so pomembni in plezanje je dejavnost, ki ni samo hobi za popoldanske urice, ko nimaš kaj drugega početi – je način življenja. Ni samo šport, je tudi zaljubljenost v barve, svobodo, oreške in štrikane kape. Se mi zdi, da pri spoznavanju pohitri izračunavanje skupnega imenovalca, saj ta že obstaja. Imam občutek, da se poznava že blazno dolgo – tripanje na isto muziko, preverjanje vremena za ista področja, stikanje za istimi cunjami, navsezadnje. Podoben okus dejansko olajša preverjanje, a midva sva ali nisva za skupaj, in plete občutek domačnosti, v katerega se pač radi zleknemo. Duša dvojčica zelo verjetno ne pomeni samo, da se svetovnonazorsko ujamemo, ampak tudi, da radi obujemo iste šlape in iii-jamo ob istih štrikih. Grigrijih. Stencah! Vonjih, navsezadnje. Njegov je tako prijeten, da sem se morala resno brzdati, da se mu nisem nalepila na laket in zamaknjeno sanjarila ob nečem tako lepem, kar je oddajala njegova koža. Krema? Mehčalec? Sem nabavila oboje, tako da je ob meni tudi, kadar ni z mano. Tisti čarobni vonj. Evo, to mi je tudi všeč pri dvojini – da odkrivaš nove na videz brezvezne vsakdanjosti, ki jih deliš z nekom. Te z njim povezujejo. Sem človek navade in v trgovini nikdar ne izbiram med kremami, dezodoranti, pralnimi praški, živcira me že, če zamenjajo embalažo in se moram truditi, da najdem tisto, kar bi morala v miže prepoznati. A vendarle … res je lušten občutek, ko ti nekdo vzneseno razlaga, kaj in kje in zakaj kupuje. Je rekel, da moramo v življenju pač vse početi s strastjo.
Mhm, strast! Brez nje smo lenobni, zaspani, naveličani, brezvoljni. Brezvezni. Jaz nikoli nisem taka in njegova opisovanja, kako mu je všeč, da me v dobrovoljno stanje srečnosti spravijo že malenkosti, so prijetno čohala moj inner space. Ja, jaz rada, zelo rada živim! In rada imam ljudi in vesela sem vsake sekunde, ko lahko skakljam naokoli po tem krasnem svetu. Tacam po tem perfektnem življenju. Ob njem je to pač še toliko bolj veselo početi. A veste … dosti bolj kul je biti prijazen in pozitiven človek kot zmrdasta tečka, ki povsod vidi minuse. Ko pa je življenje en tak velik plus. Skratka, lanskega dopusta je še veliko in vreme je bilo lepo in jaz sploh še nisem plezala v Baški. Sva rekla, da greva na izi, ker del prostega časa je pač tudi to, da se mi nikamor ne mudi, da me nihče ne priganja in da se me ne kliče na pet minut, a sem že spakirala in kdaj bom. Ne, nisem še spakirala, ker pijem kavo in nočem, nočem, da se mi na prost dan tako mudi, da bi prehitevala samo sebe. Bo že. Bova že. Bomo že. In smo se torej proti morju odpravili nestresno počasi in ni nihče pizdakal name, kje hodim toliko časa (glejte, ne vem, kako je to mogoče, ampak meni čas pač kar nekam polzi in vedno pač malo zamudim). In smo prišli v kamp Mali čisto ob pravem času in nas je stenca počakala in še sami smo bili. Smo našli dostop, sektor, še celo smeri smo nekako identificirali. Prva je bila Cool runnings, od tam smo nadaljevali nazaj in malo mešano, kar je pač izgledalo simpatično. Totalno ljubim njegov pristop k plezariji in princip, da si je treba vzeti čas. Za steno; za štrik; zase. Drug za drugega.
Odhodi od doma nekam drugam, na oddih, na lepše, so namenjeni temu, da so stvari malo drugačne, da se življenje vsaj za kratek čas malo na glavo obrne. Zato ne razumem ljudi, ki jih iz tira spravi najmanjše neskladje z načrtom; ali s pričakovanim; ali s tem, da so stvari pač drugačne kot doma. Hvalabogu, da so drugačne. Sva se sprehodila po kjutestever malem kampu, si izbrala parcelo in postavila šotor. Priznam, da sem se tega dela skoraj malce bala, ker sem navajena na kompliciranje, v katero smer bo visela glava in kam bo svetilo sonce. Saj midva sva tudi malo opazovala, kje bi utegnil biti vzhod in kje zahod, ampak doktorirala pa na to temo nisva. In sva, kot se je pokazalo pozneje, trofnila najboljšo možno rešitev. To je pa tako, če prisluhneš srcu in delaš po filingu, razum tako ali tako zganja čisto prevelik teror nad našim bivanjem. Vse je bilo perfektno: premočna kava, ki jo je skuhal on, preveč pekoči makaroni, ki sem jih zašuštrala jaz, malo surove palačinke, ki so bile najbrž posledica čudne ponve. Sva se veliko smejala in si pripovedovala štorije in se nisva obremenjevala ne s pomivanjem posode ne z umivanjem. Spraznila sva manj flaš vina, kot sva jih imela s sabo, ker sem jaz že po dveh kozarcih, no, ja, zaspala. Malo od utrujenosti in malo od vsega novega – dejansko ne vem, kdaj sem se nazadnje tako nadluštno imela. Popolnoma nestresno. Vse se je kar nekako zlagalo v idealen baščanski mozaik; sredi ogromne parcele sem ležala na hrbtu, zrla v modro nebo in cvetoče akacije nad sabo ter premišljevala, kako res fajn je biti z res fajn človekom. Da utegnem celo pomisliti, da tole pa prekaša mojo siceršnjo svobodno ednino. Biti s kul ljudmi je pravzaprav dosti bolj kul kot biti sam. Uf!
Sva zgodaj zjutraj vstala in peljala samo malo lulat psa. In sva se vrnila za kosilo, sredi brezoblačnega dne oblečena v jutranji flis. Jao midva; ampak zjutraj je dejansko bilo mraz in on je premišljeval celo o puhovki. Srečevala pa sva pohodnike, ki bi, če bi lahko, slekli še kožo. Hodila sva … no, ja, sva šla pogledat dostop za en Majin greben, ki bi znal biti zanimiv za kdaj drugič. Pač malo frikarije in malo neopremljene klasike. In je bila skala tako privlačna, da sva šla še malo višje in še naprej, dokler pač nismo pridrajsali do vrha. In sem krilila z rokami v vetru in so psoma plahutala ušesa in sem se smejala vsemu skupaj – vendarle smo stali na vrhu hriba, dva malo čudna midva in najina dva malo smešna psa; s praznimi želodci in visokogorsko oblečeni; in brez fotoaparata, ker smo pač samo malo peljali lulat psa in za to fotoaparata ne rabiš. Mhnja, je njegov mobitel čisto solidno opravil nalogo beleženja tistega lepega dne v podobah, jaz pa sem vse skupaj shranila na varno v tisti predel srca, na katerem piše ‘Najlepši spomini’. Zaradi sonca in morja in vetra v laseh in, ja, njegove družbe.
Plezarija? Skala je krasna in smerce so lepe, četudi mi je šla popolna odsotnost šalc pošteno na jetra. Ampak to je seveda moj problem, niso platke nič krive. Nasprotno, krasne so. On se je čeznje sprehajal v čevljih za dostope in jaz sem jih komaj sfolgala v novih plezalnikih. Veliko novega sem se naučila, četudi, priznajmo, ko gledam njega, kako pleza, ne morem prav nobenega znanja absorbirati, je vse skupaj pač preveč lepo in samo gledam in uživam v njegovi plezariji. Pa varujem, seveda, skrbno in pazljivo, ker njemu se pa res ne sme nič zgoditi. Kdo bo potem mene zabaval in mi pravil take luštne zgodbice in toleriral psa na vrhu štrika in moje cviljenje, a dobro stojiš, fotkala bi. Še psa sta posvojila tole klajmbersko prostočasje: Anči je prepričana, da je zavetnica vrvi, mali pa bi se najraje zrinil v moj ruzak in imel popolni nadzor nad hrano v njem. Smo bili v steni do mraka; plezali in gledali morje in občudovali perunike in se strinjali, da kar nekako pašemo skupaj. Da se imamo luštno. Da bi ponovili. Bomo!
Leave a Reply