Moje dosedanje okušanje Rezije je potekalo tako, da sem se peljala bolj ali manj do konca doline in potem zavila navzgor proti Kaninu, se potepala sempatjapagorpadol, na kaki razgledni terasi zrla navzdol in se malo pogovarjala z zverinicami. Predvsem tistimi v svoji glavi. Ko sem bila oni dan v Pustem Gostu, pa sem se zavedela, da je Rezija še tudi ta druga stran pobočja – tisto, kar se izgublja v privlačnih, divjih gubah mogočnih Muzcev. Sem torej malo pošlogala po kartah in našla en tak ponižen vrh sredi Rezije, ki zaradi svoje lege (in popotniških zapisov) obljublja prikupno razglednost: Monte Cuzzer v tistem njihovem jeziku in Kucer po domače. 1462 metrov nad morjem za vse, ki vam to kaj pomeni. Meni … meni pravzaprav samo to, da snega pač ni bilo za pričakovati, je pa obstajala štiriperesna možnost, da bodo rezijanski bukovi gozdovi tiste ta lepe, ta sočne, ta seksi zelene barve.

Alora, smo šli po široke panoramske razglede, fotkat ubijalsko zeleno in žuboret z bistrimi potočki; slapovi in koriti in brzicami. Če nekdaj nisem razumela očaranosti nad vodnimi potmi, zdaj ne znam razložiti, zakaj sem jim tudi sama, hm, podlegla. Nekaj prvinsko meditativnega je v šumljanju vode čez kamenčke in padanju vodnih gmot čez skalne previse in, no, ja, skratka v tem, da je žuborenje vode pač eden najlepših zvokov, idealna muzika za samotnega popotnika, ki se mu v refleksiji lastnih misli sicer ne ljubi izgubljati, paše pa mu enakomerni ritem trkljanja hladnih gmot ob hladne skale (v toplem dnevu). Ampak malo preskakujem, se izgubljam v spominčkih tistega lepega rezijanskega dne – najprej smo se namreč povzpeli, voda je šumela šele v tretjem delu tokratnega rezijanskega potepa. Pojdimo torej od začetka: kmalu po tistem, ko se skozi mišjo luknjo, imenovano Resiutta (Tam na Bili) pripelješ v Rezijo, smo parkirali v kraju Tigo (Tam pri Tigu), jo mahnili čez most in potem levo po CAI 707. Lepo označena, lepo speljana, lepo vzdrževana potka. Pa strma! Po slabih dveh urah, ko sem ravno pričela premišljevati, koliko je pravzaprav še do vrha, smo iz bukovega gozda, ki je nasledil črne borovce v spodnjem delu, primežikali na plano. Vau! Vau, kakšni razgledi! Na levo, na desno, spredaj, zadaj; nad mano in pod menoj. Kucer, najlepši razgledni vrh sredi pravljične zverinske dežele, je v realijah še bolj razgleden kot vam lahko opišem; človek ne ve, ali bi se utapljal v zeleni divjini pod Muzci, zrl tja čez proti Montažu ali se s pogledi sprehajala proti Amariani. Sem s fotoaparatom zaokrožila enkrat, pa še enkrat, pa še tretjič, da ja ne bi česa pozabila. Sicer pa, saj vem, ja, da je najpomembnejši tisti film, ki si ga posnamem v srce – in rezijanski je pač zeleno srečen in divje svoboden.

Sem ponavljala gorsko geografijo, malo po spominu prehojenih poti, malo po hribovski kombinatoriki, vrzeli pa je zapolnilo škiljenje na zemljevid: skoraj celoten greben veličastnih Muzcev, Javor, Lopič, Pisimoni, Grauzaria, Sernio, Zuc dal Bor, pa celoten greben od Cuel della Baretta do Montaža, Žrd, Vrh Krnice, Veliki Kanin, Velika Baba, Mulec, Skutnik, Krn; pa vsi tisti mali lepi karnijsko julijski vrhovi vmes; pa vse tiste male lepe rezijanske vasice spodaj. Potem smo jo mahnili naprej po grebenu, ne zavedajoč se, da se je prava rezijanska pustolovščina s tem šele začela. So bile celo zajle in drugi kosi zavarovanja in občudujoče sem si v domišljiji risala podobe rezijanskih polhov, ki so začrtali te divje poti po teh divjih krajih. Se ponavljam, saj vem, ampak moja zbiralnica besed pač ne premore bolj divjega pridevnika od divjega in divjina tam je pač divja zelo; nepregledna in nedostopna in prostrana. Kratkemu in sila zabavnemu grebenarjenju je sledilo romantično, nekaj ur dolgo sprehajanje po rezijanskih bukovih gozdovih (po CAI 707 in CAI 707a). A veste tista orgazmotronična zelena, ki jo kar naprej škljocaš, četudi veš, da bo na fotki videti le par zelenih dreves, ti pa zreš v mojstrovino narave take frišne, za objet sveže sorte. Krasni gozdovi, zares; se mi je zdelo, da jih zverinice ponoči pometajo, tako snažni in zračni in urejeni so. Prav lepe so le te, zverinice iz Rezije. Nikogar se ne boje, zverinice iz Rezije. Mhnja, kaj dosti več moj pevski spomin sicer ne premore, ampak se je dalo z variacijami par verzov in napeva k lutkovni seriji naštrikati nekajurno veselo popevanje. Do zavetišča Rio nero, ko sem obmolknila.

Nad sabo sem uzrla eno najveličastnejših sten. Sploh. Kadar koli. Vau! Kar precej prihodnjih življenj imam sicer že rezerviranih za to in ono, ampak v enem bo treba najti prostor tudi za plezanje po tisti plati vzhodno od Monte Cadina. Krasna je! Dolga je! Samotna je! Divja je! S psoma sem razdelila konzervo tunine in kos ajdovega kruha, dve jabolki in par oreščkov. Na poti jem pravzaprav samo zato, ker je najbrž dobro kaj pojesti; ampak lačna pa nisem, nasprotno, do zadnjega mezinčka nahranjena sem z vsem tistim lepim okrog sebe. Vem, ja, na temo jamranja nad gorskimi lepotami tudi ne znam biti prav zelo inovativna. Torej fakti? Sledil je še tretji del rezijanskega vandranja, tisti ta vodnati, s katerim sem začela. Po CAI 703. Od zavetišča Rio nero se namreč spustimo v sotesko Črnega potoka, ki je nekaj najbolj čarobnega, kar sem doživela. Globeli, korita, slapovi, kaskade, tolmunčki, bazenčki in … absolutna samotnost! Saj od daleč se pač vidi, da so v hribovje zarezane gube, ampak nikdar si ne bi mislila, da se v njihovih nedrjih skrivajo takele divje soteske. Toliko njih. In tako dolge! Se hodi kar precej, tako dolgo, da me je na koncu šumljanje pač premamilo in sem sezula gojzarje in nekako zvlekla dol še prešvicane nogavice in nogi hvaležno potopila v vodo, ki mi je delala družbo zadnjih par ur. Se mi je pridružil še Finč in jaz sem frcala mrzle pene v zrak in on je pazil, da mu kam ne uidemo; jaz in vodni mehurčki. Se je počasi bližalo slovo od dneva in od Rezije; in sem pobesila glavo, se izdatno razgledovala naokoli po prijaznih obrečnih ravnicah, zrla navzgor, v nebo, se ustavljala, tipala travne bilke, premišljevala, v mislih skladale nerodne stavke v odo divji rezijanski svobodi. Par metrov pred avtomobilom … mi je v objem in stisk roke stekel moški ter me prebudil iz malce utrujenega sanjarjenja. “O, a ti si, a si res prišla nazaj?” je z veselja polnimi očmi hitel spraševati. “Ja, spet sem tu, še bom tu, kdo si pa ti,” sem spravljala skupaj odgovor, ko je prepoznal mojo zadrego in mi pomagal z razlago, da smo se videli ene par dni in še par dni nazaj v Pustem Gostu. “Ampak ti si pa res zaljubljena v našo Rezijo, če si spet tu,” me kar ni spustil iz objema; in jaz sem pričela resno premišljevati o tem, da si moram eno prihodnjih življenj rezervirati tudi za rezijanskega poba, ki me bo, tako je rekel, peljal na hribček, pod katerim sva stala. Rezija, rada te imam, da veš.

Post Views: 766