Po eni strani vem, da bi morala več frikati – za občutek v steni, da bi zaupala plezalkam, za soočanja s platkami. Za vežbanje plezalnih prvin, skratka, ker smeri iz samih šalčk in poličk pač ni. In hvala bogu, da jih ni. Po drugi strani … pa bi raje čas v plezališču porabila za kako vandranje malo v tri krasno po hribih. Na srečo me soplezalci vendarle zvabijo tudi na ta športne ta kratke, tokrat smo jo mahnili v plezališče Brunner v Železni Kapli. Odlična skala! Všečne stenske oblike! Super smeri! Simpatičen ambient! Sem se zagnala v skalo in hitro ugotovila, da tole bo pa meni strašno všeč. Samo mi trije, nikjer nikogar, pa klopca za opremo (in zrenje v hrbtišča zgoraj brez plezalcev). Čudovito se je začelo; in tudi nadaljevalo, ko so pričele smerce cepati ena za drugo. Sem šla tudi dvakrat v isto, ker sem želela povaditi kak gib. Fenomenalno sva se razumeli s skalo, pa s soplezalcema tudi. Imam občutek, da sta se malce žrtvovala zame, saj sta mi nekaj ur potrpežljivo razlagala, kaj delam narobe in kako naj izboljšam. Ko sem enkrat, prvič začutila, kaj pomeni ravnotežje in prenos teže in sem končno, končno stala v skali, se mi je pa zares odprlo. Začutiti svoje telo v skali je poučna lekcija o zakonih fizike. Pa o tem, kako je vse – samo v glavi. Tole Železno Kaplo bo treba ponoviti, odlična plezarija!
