So mi rekli, naj izberem turo v bohinjskih koncih. Pa sem vzela zemljevid in miško in hitro priklikala do prečenja Spodnjih Bohinjskih gora oz. Peči. Grebenčkanje, fajn! Ko smo jo lani jeseni krenili na Žabiški Kuk, sem toliko časa sitnarila, da smo greben naredili do Vogla in še naprej in še malo dalje … dokler ni bilo treba malce poplezati in za psa ni bilo več varno. Malo surlasta sem jo mahnila na planino Razor – ker sem se pač zagledala v kup kamenja, imenovan Podrta gora. Mhm, to je nekaj zame: nekaj šodrastega, nemarkiranega in nezbirateljskega. Markantnega! Ko sem R. nič kolikokrat vprašala za imena vseh vrhov v verigi, sem se vsakič znova zapičila točno v Podrto goro. In greben, ki pelje do nje. Tokrat sem nanjo naletela v povsem drugem kontekstu, ampak ker se prepustim impulzom od tam zgoraj, sem uporabila vse svoje cvileče čare in še ostale člane ekipe prepričala, da naredimo eno malo daljše grebensko prečenje. Malo daljše? Iskala sem zapise o časovnicah, pa jih raje nisem delila z drugimi. Da se ne bi kdo preveč ustrašil, kajti naš štart bi bil, khm, pri Savici. Pa vse naokrog in nazaj. Da zmoremo, sem vedela, ampak, ali se jim bo ljubilo? Bo zdržalo vreme?
Naš dan se je začel sredi noči in na parkirišču pri Savici se je ravno zdanilo. Ljubim premetavanja ruzakov in preobuvanja in hecanja in prikupna prigovarjanja, naj se že zmigamo. Zaradi takih reči je lepše hoditi v skupini kakor sam. Pa zaradi pogovorov na poti, ko se poparčkaš zdaj s tem zdaj onim in načenjaš od–do teme; če imaš dovolj sape za pogovarjanje. Do Komne smo časovnico dali na pol in vsi nasmejani v jutranjem sončku ter s pogledom na bohinjsko kraljestvo spili kavo. Se preoblekli, pripravili fotoaparate in preverili zemljevid. Kajti tista veriga, ki se je pred nami vila od desne proti levi, huh, tisto je izgledalo nekam dolgo. A prehodili bomo vse tole, do koder nam seže pogled? Smo zamenjali pare in teme o bolj ali manj smislu življenja in hop hop že smo bili na Bogatinskem sedlu. Pa na Bogatinu. Pa na Mahavščku. Pogledovali smo proti Komni in ni nam bilo jasno, kako je lahko pot minila tako lahkih nog. No, jaz vem, zakaj – ker nas je po licih ščemela modrina neba in nam je krila razpiralo sonce, ki se je bohotilo v čudovitem jutru. Z J. sva spet malo povadila gorsko geografijo in malo je pripomogel zemljevid in sreča mi je mezela izpod prstov, ki so držali palice; juhu, no, kakšen krasen greben nas čaka! Žal se je vreme po spustu z Mahavščka pričelo kisati; s tolminske strani so se podile divje in goste megle, zato so se ostali odločili, da jo z Vrha Škrli mahnejo nazaj v dolino.
Jaz? Čutila sem, da me greben vabi, hočem reči, res sem začutila, da bo z vremenom vse ok in se ne smem prestrašiti pojanja meglic. Hej, Maja, saj veš, da se grebeni pogosto ovijejo v divji ples neškodljivih oblakov; saj zato pa so grebeni, ker ob njih trčijo tisti vetrovi z ene in oni z druge strani. In potem nastane kapa in tako pač je. Tako je bilo na prečenju Gran Monte–Stol, pa na Zeleniških, pa … Pa sem si rekla, da bom sledila potki, ki me je povabila; tupatam se je malce izgubila in to mi je bilo pravzaprav všeč. Ker je pomenilo, da tod ne hodi mnogo ljudi. Tolminski Kuk me je prevzel in četudi nisem videla več kot kak meter pred sabo, sem se na njem zadržala najdlje. En tak mogočen kucelj je! Greben z njega je bilo eno samo pohajkovalno šodranje, zelo všečno. Uživaško. Greben in tudi šodr, posebej tisti na tolminsko stran. Ko sem pridrajsala na Mali vrh, sem premišljevala, a bi šla ali ne bi šla na Podrto goro. Videlo se ni prav dosti in tudi eni čudni zvoki so se slišali od tam nekje … Sem si rekla, da če ne bo šlo, pa ne bo šlo, pa drugič. V tistem pa se je nebo odprlo, pobočje se je pokazalo v vsej svoji divji veličini; in po njem se je zapodil trop gamsov. Sem si rekla, tole bo pa znak, da se je pot zame odprla. In sem šla. In sem prišla na vrh obeh. Sama. Podrta gora mi je s svojim podrtim šodrom dala nepozabno izkušnjo divje nedostopnosti. Potem se je grmenje slišalo vse bližje in sem si rekla, dovolj bo; dana mi je bila Podrta gora, Vrh nad Škrbino bo kdaj drugič. Prijatelji, ki jih je spodaj skrbelo zame, mi ne bodo oprostili, če udari v tisto železje v steni. In potem … In potem ko sem sestopila in se je nad Komno razbesnelo neurje s točo, se je nad mano naredila luknja v modro nebo in obsijal me je sonček. Malce zamaknjeno sem premišljevala, kako čudovit greben je za mano in kako ga moramo naslednjič prehoditi vsi skupaj. Podaljšati do Žabiškega Kuka. Na poti nazaj sem občasno malo cmizdrila od vsega lepega; od rož, od čudovite izkušnje, od prijetnega občutka, da tiste tam spodaj skrbi zame. Da jim je mar. Prijatelji so res kul!
Za celotno prečenje od avta do avta sem porabila dobrih 9 ur, od česar vsaj dobro uro za fotkanje, izležavanje in podoživljanje bohinjske divjine. Čudovit greben, krasno popotovanje z enega konca do drugega … in hkrati v svoj inner space. Zelo lepo; zelo priporočam.
