Ko še nisem imela svojega stanovanja, ampak le svojo modro sobico, sem se vsako leto znova neizmerno veselila aprila – trkljanja dežnih kapljic po oknu, sprehajanja s psi po lužah, kontemplativnega premišljevanja o tem, kaj bo prineslo poletje. Deževanje konec julija je pravzaprav še lepše, saj po toplih lužah lahko brodim v japonkah, oblečena v kratko krilo in dolge rokave. Bretanjo sem oboževala točno zato, ker sem sredi poletja lahko hodila – v dolgih rokavih; majčke z naramnicami so pač overrrated. Julijsko deževje, skrito pod dežnikom, z najljubšo skodelico kave na balkonu, s psoma v kroksih sredi poplavljenega travnika se je izkazalo kot idealna priložnost za temeljit premislek o možnostih, odločitvah in njihovih posledicah. O življenju in usodi. O času. O smislu življenja. Poleti sicer ni časa za premišljevanje, drvi se s kuclja na hrib, s sladoleda na ledeno kavo, s kopanja na žur. Poleti se zgodi preveč reči in običajno ga preneham podoživljati šele enkrat oktobra, ko premaknejo uro in se dan neusmiljeno skrajša na par sončnih ur. Tokratno poletje pa je drugačno; kot bi mi želelo povedati, naj si kontekst življenja pogledam še nekoliko bolj od daleč. Korak ven iz rutine vsakdana, ki jo furam že celo vrsto let. Desetletij.
Bom rekla tako, da sem vedno pridna jaz upoštevajoč družbene norme in pričakovanja od nekdaj živela v maniri, da moram stremeti k izboljšavam in perfekciji kot končnemu stadiju življenja. A veste tisto, ko se učiš na napakah in drgneš bolj ali manj isto situacijo v neskončnost z namenom, da boš enkrat trail življenja speljal po idealnem loku. Ampak, hej, ne – pa ni fora v popolnosti življenja, no. Štos je v tem, da si sposoben uživati v prisotnosti v dneh, ki so ti dani, zgolj v tem, da stojiš sredi svoje zgodbe in si. Pika. In si poln humorja in prijaznosti. Fakof pa popolnost, ljudje bi morali stremeti k temu, da so prijazni drug do drugega in se znajo z življenjem tudi malce pošaliti, pomežikniti nerodnostim in se nasmehniti temu, da smo pač vsi včasih štorasti. Biti štorast je človeško in človeškost v nas je nekaj najbolj ljubkega. Nisem imela namen pisati o kakih zaobljubah, ker zaobljube pač sodijo v košaro stremljenja k perfekciji in izboljševanja sebe. Jaz pa se ne nameravam prav nič spremeniti, ker sem čisto zadovoljna na valovih življenja, na katerih jezdim. In sama s sabo sem tudi zadovoljna, ja; pa z ljudmi okrog sebe tudi. Ko sem na deževen ponedeljkov večer vsa bela od magnezije ležala na blazinah in zrla v živopisne grife na steni, sem totalno uživala. V bistvu želim natipkati to, da je čisto v redu smisel življenja že to, da samo si; da se imaš fino na eni umazani blazini na en siv dan in uživaš v utripu besed prijateljev, ki se ne trudijo rešiti sveta. Le bolderski problem bi radi splezali. Bi rekla, da plezanje osvobaja. In svobodna duša … je zelo srečna.
