Žur posebne sorte je iskati primerno destinacijo za konectednovsko potepanje. Na to climb listi želja je sten za par življenj, ampak letošnje poletje nekako ni naklonjeno njihovemu uresničevanju. Nič hudega, svet je lep in vedno se bo našel kotiček za devetimi ovinki in par zavojev naprej, ki nam bo všeč. Predpogoj za srečnost na turi je lepota, ki jo nosimo v sebi. Na vzorno ažuriranih straneh AO Kozjak sem narajmala na Comicijev greben, ki se je slišal ravno prav težko, III, da sem se zapičila vanj. Ja no, pa še greben je! Pa nekje ob morju, kjer ga menda ja ne bo doseglo julijsko nalivanje. Vstati ni bilo treba pretirano zgodaj, sem pa zato prvič v večraztežajni nahrbtnik vso robo zložila tako, da sem bila zadovoljna s težo, ki naj bi jo nosila na hrbtu. Začetniki najbrž pretiravamo s količino nujne opreme, ampak bolje imeti kak klin preveč, kajne. Poletna vročina in letošnji julij sicer nista najboljša prijatelja, vseeno pa me je za dobro jutro prijetno nasmejalo vprašanje T., ali moramo s sabo vzeti cepin, dereze in puhovko. No, ne, ane, za Glinščico tega po moje ne bomo potrebovali.
Ni bilo snežišč in tudi mraz ni bilo, saj smo se po prvem grebenčkanju borili s kapljami znoja, ki so nam polzele izpod čelade. Vstop v Comicijev greben smo, bumbarji gušterski, iskali po opisu poti in ne z očmi, ter zabavno zalutali v primorsko šavje. A vstop v greben smo vendarle hitro našli in zavriskali ob stiku s skalo najbolje sorte. S pakleniškim šmirglom. Vseskozi sem se držala slemena in skušala stopiti tako rekoč na vsak skalni stolpič, ki je molel iz grebena, ki so mu nadeli ime mini Zeleniške špice. Mhnja, recimo jim miniaturne ali mikro Zeleniške, hehe, saj se greben prehodi v dobre pol ure. Prvovrstno grebenčkanje nas je spravilo v huronsko dobro voljo, tako da smo si po vajah v štantanju na jebice na vrhu Comicijevega stolpa privoščili še grebenček na drugi strani doline, tj. Dodici vie. Ta šele je imel zveneče ime, vstop vanj je namreč poimenovan kar Mali Matterhorn. V deželi palčkov nano velikosti bi tista skala zagotovo žela spoštovanje, nas pa je pogled nanjo tako nasmejal, da se je ženski del ekipe osvajanja lotil v filmski maniri – režale smo se in pokale frise, taka uživancija je bila tam gori. Dvojkica? Tudi v redu, 15 minut brezmejnega uživanja v vsakem primeru. Bilo je vroče, kakopak, glavnina naveze se je odločila za sestop k reki in namakanje nog v njej, jaz pa, ki sicer najbolj jamram na vročino, sem se v dolgih hlačah in še dokolenkah za vsak slučaj odpravila do vrha Muhove stene in se razgledovala naokoli. Kakšna skala! Kakšni razgledi! kakšna družba! Bilo je kratko, a zelo sladko, Glinščica ima pač svoje čare.
