Moja prva asociacija na Paklenico je bila: gužva. Ko se je približeval dan odhoda, sem bolj ali manj panično premišljevala le še o tem, kako bo moj družbafobični jaz zgrbljen v dve gubi in kvazi beroč kako knjigo čakal, da bo vsega konec. Pa se še nič niti začelo ni; v bistvu se ni nič zgodilo do sredine noči, ker se mi niti spakirati ni dalo. Z musko na več kot sobni jakosti sem malo brskarila po plezalni opremi in si delala scenarije, kako bo čisto prevroče, kako bo čisto preveč ljudi, kako se ne bom znala obnašati in kako bom spet kvakala same traparije. Upam, da mi je že kdo kdaj rekel, da sem nemogoča pred odhodom na pot; in res škoda, da se me v vseh teh letih ni prav nič prijelo. Ubogi Robert me je skušal animirati s pošiljanjem krasnih fotk, pa sem namesto iii-jala nad njihovo lepoto čivkala, da so snete z neta. Oumajgad grozna jaz; in hvalabogu za prijatelje, ki prenašajo paket moje zakomplicirane osebnosti.
Sem torej tik pred jutrom vendarle stlačila v torbe vse od šotora do vponk in pričela celo trzati na plezarijo. Vožnja je minila v preigravanju skrajno resnih tem (ne vem, res ne vem, zakaj v avtomobilu vedno začutim neodložljivo željo po diskutiranju o poslednjih resnicah življenja), moje babje tarnanje pa je na srečo izzvenelo takoj, ko sem postavila šotor. Se je izpod spokojnega velebitskega neba vame naselil juhupasmotu občutek in sem prijetno evforična pričela pripravljati plezalni ruzak. Zlagati opremo. Smo jo odvihrali pod steno; bila sem malo v onem stanju zaradi neprespane noči, praznega želodca in, ja, tudi pričakovanja. Priznam tudi, da sem izvila glasen ‘yes’, ko sem izvedela, s kom bom plezala – J. je pač eden najbolj fajn ljudi v steni, z njim vem, da bo vse ne samo ok, ampak se bom tudi veliko naučila. In uživala. Na ta drugem delu dvojčka je bila T., ki je eno tako vilinsko bitje, da sem se na vsakem štantu komaj zadrževala, da je nisem gorpadol objemala od sreče, da sva ravno midve skupaj in da se imava res lepo in da je skala pa res fajn in da naj tole kar še traja. In je trajalo … šest, sedem cugov.
Je trajalo od tod do večnosti, do hipa, ko se ti srce izvije iz prsi in pluje z vetrom okrog tebe in se dviga proti nebu in se čas ustavi. Na štantu nad kaminom me je zadela popolna in brezpogojna svoboda; morda par hipov nisem niti dihala. Ali pa nisem dihala par let, kajti ko sem naslednjič zajela sapo, je bil v mojem telesu drug človek. Svoboda mi je silila vse do prstnih blazinic, žile so bile preozke, da bi amortizirale vso radost doživetja stene. Bila sem pri miru, a vendar je v meni vse cepetalo in vriskalo in se smejalo. Svoboda in sreča skupaj? Zadane, vam povem, res zadane! Po mojem telesu so šibali oceani molekul sreče, občutje svobode v skali je bila največja nirvana, ki sem jo kdaj koli doživela. Orgazmirajoči trenutki so trajali; so trajali še tudi potem, ko sem nekako odpujsala v dolino – in celo pot navzdol premišljevala le še o tem, kdaj gremo spet v steno. Skalna svoboda. Moja skalna svobodica! Tiha, ponotranjena, skromna; ki para dušo s svojimi brezkompromisnimi širjavami.
Vse, kar je plezalnega sledilo, so bili presežki. Malce po naključju sva se našli z Ž. in mislim, da naju čaka veliko lepih skupnih smeri. Nisva imeli postaje in vendar sva se vse zmenili. Nisva vedeli, da bomo plezali 5c, pa sva šli tekoče čez. A veste tisto o biti skupaj v dobrem in slabem … no, to, to sem začutila ob njej. Popolno zaupanje, istovalovna usklajenost, tisto, ko ne rečeš besedice, pa si poveš vse. Zadnje cuge najine prve skupne večraztežajke, ki jo je potegnila ona (suvereno, da sem par ur občudujoče zrla vanjo), sem bila zmatrana; ko sem jo izza roba zagledala na zadnjem štantu, sem pomislila samo še na to, kako jo moram čim prej objeti. Tesno objeti! In sem jo. In tudi malo pojokcala sem. Ljudje se premalo objemamo, da veste; in si nasploh ne izkazujemo dovolj lepih čustev. Družbene norme? Vzgoja? No, meni je bilo tam gori povsem vseeno, a se obnašam primerno ali (že spet) otročje in neprilagojeno. Kar malo poskakovala sem in vriskala in moja skalna svoboda je lupčkala širjave tega lepega sveta. Ko si enkrat tam gori … se stvari postavijo na svoje mesto. Objame te svoboda in ti zašepeta, da se vse, kar v življenju potrebujemo za srečo – skriva v nas samih.
