Ker ne morem v eni sapi napisat tistega, kar sem na turi čutila (in na ture hodim po občutevanja, ne po štampiljke), pa še kako koristno informacij zapisati, ter ker je fotk toliko, da vse v enem postu izgledajo hecno – še en zapis na temo karnijskega potepanja na Cimadors Alto. Hrib je visok 1639 m in zre v jugozahodno ostenje gore Creta Grauzaria. Dostopen je iz zaselka Grauzaria, kamor se najhitreje pripeljemo iz kraja Moggio Udinese/Mužac. Italija, Karnijske Alpe. Pot je možno nadaljevati do zaselka Badiuz, ampak se mi zdi škoda, ker je steza iz doline res lepa. Štartamo na 525 m, torej naredimo 1100 višinskih metrov vzpona. In to res strmega vzpona, za katerega bomo potrebovali dobre tri ure. Steza je dobro označena, mislim pa, da prav veliko hojena ni, saj je mestoma ozka in slabo vidna. Je strma in dolga, tehnično pa povsem nezahtevna. Kondicijsko slabše pripravljeni na poti ne bodo samo uživali, ampak iz prsi izvili tudi kakšno nestrinjanje s strmino. Kolenogriz, ja. Pot je v spodnjem delu markirana kot CAI 418, od zaselka Borgo di Mezzo pa kot 418 a. Na vrh se je mogoče povzpeti tudi po poti 444, ki pa je mestoma zelo izpostavljena in tehnično zahtevna; za sestop ni primerna. S sabo je priporočljivo imeti zemljevid Tabacco 018. Za celotno pot, ki naj bi bila dolga ok. 10 km, potrebujemo 5–6 ur neto hoje; za uživanje na poti in v čudovitih razgledih na vrhu se prišteje še urca ali dve.
Pot na Cimadors Alto je najlepša aprila ali maja, ko se olistajo bukve. Gre za enega najlepših bukovih gozdov, kar sem jih videla; gorske bukve rastejo prav do vrha, imajo prekrasno rast in mislim, da morajo biti tudi stare. Gozd je svetel, prijazen, prijeten; podrasti skoraj ni, klopov ni bilo. Ta urbani del tegale izleta pa … Parkira se za Grauzario na lepo urejenem parkirišču; no, jaz sem ga našla šele v drugo, moj prvi poskus je namreč zavil kar med hiše Grauzarie, kjer sem s svojo dolgo škatlo od avtomobila resno zaglavila. Domačini so se najprej držali za glavo (upravičeno, seveda), potem pa mi skrbno pomagali rešiti se iz godlje. Tako skrbno, da so kar oni sukali volan – ulice so pač res ozke in jaz se pogosto sprašujem, kdo mi je sploh dal izpit. Tile karnijski kraji so nasploh polni dogodivščin; za konec tokratne karnijske odisejade sem zavile med furlanske hiše s pisanimi okni … in fotknila hišo ali dve, na katerih je pisalo vendesi.
