V Paklenici se ni samo plezalo, ampak se je tudi hodilo. Na dolge proge; za devet vukojebin in še tri ovinke naprej. Ko sem prilutala na Crni vrh in je bila ura pol štirih popoldne in je bilo celo morje le majhna pikica na obzorju (kampa s šotorom pa niti zoom ni našel), sem se po eni strani trkala po čelu, zakaj mi nihče ne reče, da nisem pri zdravi pameti, po drugi pa sem skorajda halucinirala o Vinetouju, ki bi me recimo lahko prišel rešit. Preden sem se soočila z realnostjo poti nazaj, sem malo ležala v travi in buljila v neskončno modrino neba in pod vsako roko stiskala enega od psov. A sem premišljevala? Mhm, seveda se imela bojevite notranje dialoge – o tem, zakaj tako preklemano ljubim hoditi sama, a je to dobro, a je to slabo, a so ljudje, ki me imajo radi, hudi, ker v bistvu spizdim in grem po svoje. Upam, da vejo, da mi je blazno luštno z njimi; ampak, mhnja, če sem pa tako zelo srečna, kadar sem sama, ker se mi ni treba ozirati na nikogar. (Po moje se še nase ne.)
Pakleniški hajking v besedi in sliki. Nekam veliko slik popam zadnje čase; težko naredim redukcijo med stotinami podob raja. Zdi se, da je tisto skalovje in majsko zelenje tako daleč stran od morja, da se vanj podajo le redki obiskovalci nekoristnega sveta. Naš vodič je bil Robert, ki mu v bistvu do zadnjega nisem verjela, da je tako lepo, kot je trdil. Pa je bilo pravzaprav še lepše; a veste tisto, ko težko najdeš dovolj pridevnikov, s katerimi bi opisal svojo srečo. Jaz sem se predvsem zadevala z zeleno; ne vem, ampak zdi se mi, da take zelene, kot je letos, še nikoli prej nisem videla. Tista zelena, ki ti pleše v srcu in poje odo življenju. Ne, ne – odo svobodi. A je svoboda srca povezana z leti? A je človek dejansko lahko mlad v srcu? Ostane mladostno divji, neukročen, stasten … Vse to mi je plesalo po mislih v Paklenici; malo v družbi in malo, ko sem bila sama. So se rojevale ne samo lepe ideje, ampak tudi plani. Huh, strašno rada imam iskrenje misli in hribovske kratke stike. Dajejo občutek, da smo živi? Jap!
