Na praktičnem delu izpita za mlajšega alpinističnega pripravnika sem imela tremo; še pred vstopom v steno sem si ponavljala vrstni red manevrov pri reševanju padlega, predvsem pa me je skrbelo, ali bom lahko skoraj enkrat težjega soplezalca na švicarja res potegnila do štanta. Uspelo je. In oddahnilo se mi je. Ampak ta prava zgodba nabiranja izkušenj se zdaj pravzaprav šele začenja – zdaj me čakajo poleg redne vadbe v dvorani in plezališčih tudi neopremljene stene tam gori. Počasi bom začutila klasiko. Plezala in grebenčkala bom lahko tja, kamor sem si od nekdaj želela: na Široko peč, Visoko Belo špico, Oltarje. Po opravljenem izpitu je bilo najprej treba preveriti, kje sem z znanjem, s kondicijo, predvsem pa s psiho. A me bo zračnost grebenov napsihirala? A bom za vekomaj obsojena na opremljene smeri? Koliko lahko zlezem v gojzarjih? A se bom ujela s soplezalci? Začeti je treba z malim in simboličnim, pa sem si rekla, naj bo prva poizpitna tura grebensko prečenje Zeleniških špic. Da vidimo, kje smo, da začutimo skalo in drug drugega. Več kot teden dni sem nabirala gradivo, pregledovala skice, si po fotografijah predstavljala potek poti, si skušala zapomniti ključna mesta. Z očmi in v glavi sem greben preplezala nekajkrat, si pripravljala in optimizirala robo; in komaj, komaj čakala na tisto zgodnje sobotno jutro, ko smo odrinili na pot.
Skozi Repov kot smo jo zašibali, neučakani, da bi s Staničevega vrha prvič pogledali v skalnati navzdoli. Sledili smo stezi, ko se je izgubila, pa suvereno reševali uganke brezpotne grape: držali smo se ta desne, jo sprva obvozili po levi, prečkali v desno in čisto prehitro smo bili na vrhu. Pred prusikom za abzajl. Nikomur ni bilo mar za vreme, ki se je kljub napovedani šajbi nekam kisalo; pravzaprav smo bili hvaležni za oblačno pahljačo, saj nam ni bilo prevroče. Postavili smo se v vrsto za abzajl in se drug za drugim pognali v prvo škrbino. Vau, vau, vau! Zdaj gre zares, tam gori smo in začelo se je fantastično! Skrajno dobrovoljni smo premagali zoprno našodran spust z drugega stolpiča, od tam dalje je bilo grebenčkanje … en velik, ogromen užitek! Vseskozi smo se držali raza, Miheličevo nebeško lojtro preplezali ob debatah o tem in onem, se hihitali, vriskali, si pomagali pri hoji navzdol, ko je bilo treba povedati za kak stop ali dober oprimek. Hej, tole ne samo da gre, naravnost odlično je! Še bolje, kot sem si predstavljala! Pogledam, premislim, stopim, pogledam, premislim, stopim … Se je zdelo, da nam grebena čisto prehitro zmanjkuje, tako gladko nam je šlo. Na ključnem mestu, ko smo s strogega grebena pogledovali malo na desno in malo na levo, nas je iz megle dohitel Matjaž iz Gornika. In nam povedal za obvoz po levi malo dol, potem pa po platkah navzgor. Juhu, uganka rešena, smo si rekli; pomagali tistim, ki so z abzajlom rešili zajeb na grebenu in skupaj čez par gori in par doli prišli na Srebrno sedlo. Bravo mi – za preplezane Zeleniške, za vedro družbo, za dobro voljo, za objemce na poti in petko na koncu. V Repov kot smo se spustili previdno, iskali najlažje prehode, si pomagali. Pa se spet občasno objemali od veselja. Če je bilo pa tako noro, noro lepo! Luvjuol, moji plezalni kameradi.
