Sredi tedna je D. na FB linkal govor človeka, ki je preživel depresivno epizodo. Lahko bi tudi izgorel. Ali doživel mobing. Se skratka sesul ter si po vnovičnem sestavljanju v osebek, ki nekako funkcionira od dneva do noči, zastavil vprašanje, zakaj se mu je to zgodilo. Ja, vsi, ki pogrnemo v življenju, se vprašamo, zakaj ravno jaz. Tip najde svoj zato v razlagi, da živimo v družbi, ki nas je oropala zadovoljevanja osnovnih človeških potreb po: povezavah, pomenu in smislu prihodnosti. Igzektli! Po svetu se potikamo kot alienirani atomi, ki v najboljšem primeru povežejo včeraj z jutri, na avtobusu touchscreen multitaskingov pa ni prostora za temeljni premislek, čemu vsi appi in gedžeti in avtomatizacije služijo. Smisel, v katerem grmu tičiš?

Premislek o smotru tega, da puščamo svoj ogljični odtis, se je zasukal ponovno čez par dni, prav tako z D. Govorila sva o trailanju in si izmenjevala superlative, kako je tek obema spremenil življenje. Na boljše! Debata je kulminirala v D.-jevi ugotovitvi, da je dober trail boljši od fu&%. Ni mi zaprlo sape, ker sem točno vedela, o čem govori. Tisti nori občutek popolne svobode, ko se zliješ s trailom in lebdiš nad vso jebo življenja in ti ni mar za probleme in jamrarije in niti za bolečino ne. Vse našteto je pač v naših glavah in kakor smo traparije not spravili, tako jih lahko pometemo tudi ven. Sami, nihče drug jih ne bo namesto nas. Trailanje je uživanje v osrečujočem sedanjem trenutku in tem, da živiš v najboljšem možnem telesu; bottom line nič drugega ni pomembno in je vse minljivo in pride in gre. In se rodiš in umreš pač samo sam s sabo.

Po pogovoru sem pakirala za tekanje naslednjega dne. Trase sem se domislila, ko se mi je stožilo po Val Aupi. Letos še nisem bila tam, pogrešala sem njeno prijazno, tiho divjino. Moja prva trail trasa! Skrbno sem merila po karti, pretvarjala centimetre v kilometre in ure in višinsko razliko in vse se je zdelo naravnost perfektno! Tudi glasba, ritem za neljubo mi sestavljanje nahrbtnika mi je dajal Sex on fire. Mhnja, eni komadi so večni in misli na sajvemokaj so pač boljša poraba časa kot zlaganje anoraka v perfektno obliko, ki zavzame najmanj prostora. Po žilah mi je vrelo, a vendarle sem bila mirna. Nisem se vajena verujoče v to, da bo vse točno tako, kot mora biti. Ampak, glejte, najprej je bila vera, da bo še vse ok, nakar sem to prepričanje udomačila do te mere, da je v meni pognalo korenine. Kul! Mirna Maja, všeč mi je verzije mirne, skulirane Maje.

Alora, sem se zbudila ob štirih zjutraj, peljala ven psa, si nadela tekaško krilce in se ob Sex on fire odpeljala jutru naproti. Običajno v avtomobili poslušam italijanske kancone, prepričana, da če jih bom dovolj časa vrtela, se bom naučila italjansko, hehe. Tokrat sem bila bolj glasbeno ognjevita in nisem prav nič zehala in še celo kave po poti nisem pila. In ko sem si zavezala copate in se po 435a podala v prvi klanec, sta slabi dve uri tekanja prvo tisočico navzgor dejansko minili ob premišljevanju, zakaj je vse tole s tekom tako blazno kul. Tako fajn, da dejansko tečem navkreber. In to kar naprej. In neprekinjeno. In ne čutim potrebe, da bi se ustavila. In se morda sploh ne bom nikdar ustavila. No, pa sem se, zlasti za dopolnjevanje zalog vode in fotografiranje. Zelena je zrla vame in jaz sem zrla nazaj vanjo in imela sem jo povsod, ko sem se prebijala skozi visoke trave na Palon di Lius. Eden mojih najljubših kucljev je! A veste, kateri so Majini najljubši kuclji? Tisti, ki niso markirani. Na katere ne vodijo poti. Ki niso nikjer zares popisani. Naj tako ostanejo!

Giorgio mi je pred kratkim dejal, da smisel hoje ni ponavljanje poti za nekom. Da prebereš opis in greš potem tjakaj še ti. Da ne bom frajerka, če bom šla za njim. Da moram ubrati svojo pot. Ja! Zato sem bila težaven otrok in potem težaven šolar in gimnazijec in bom kmalu težaven petdestletnik: ker ne vidim smisla v repliciranjih. A nismo na svetu zato, da pustimo svoj pečat? Čemu torej okvirji, v katere bi me radi stlačili, pa limite, ki se jih moram držati? Pa štancanje rešitev, ki so jih iznašli že tisti pred mano. Skratka, malo po svoje ni ravno vrlina v tej civilizaciji, kajne. Škoda. Zato pa imam tako rada bluzenja tam gori, ko je vse lahko točno tako, kot si želim. Zato, roko na srce, ne glede na moja jamranja, kako čisto sama sem, niti ne maram prav dosti hoditi še s kom, ker se mi pač povečini zgodi, da spremenim plan. Svoj plan. Na terenu so stvari drgačne kot s prstom po zemljevidu in če lahko nekaj prilagodim na boljše, zakaj ne bi. A ni tako. No, za večino ni tako, ker si želijo varnost predvidljivosti. Fu#% them! Čar življenja so presenečenja!

Moje presenečenje me je čakalo na forca Pradulina. Mislim, da sem bila tam vsaj petkrat. In točno tolikokrat sem se izgubila, ker nisem našla 435 na Monte Salinchiet. Nazadnje sem si, tako sem mislila, točno zapomnila, kje se pot začne, ker je tam nek podrt hlod z oranžno posprejano piko. Eee, ne hloda ne pike ni bilo več. In sem jo mahnila po znanem masakru direktno navkreber. Vsaj to sem vedela, da se mi ni treba ubadati s potjo, ker poti prej ali slej ne bo več. Ker, tako se zdi, razen mene tu nihče ne hodi. Osvobojena občutka, da bo šlo kaj narobe, ni šlo prav nič narobe, ker breg do Salinchieta je pač en sam in na vrh bom prišla tudi meter ali dva levo ali desno od linije, ki si jo je zamislil markacist pred kdo ve koliko leti. Ponosna na samozavetno verzijo sebe sem bila prav hitro na vrhu in sem se čisto raznežila ob razgledovanjih naokoli. Kako krasen dan! Kako je krasno zgodaj stati na vrhu! Kako je krasno sam stati na vrhu! Sama, sama, sama!

Malo sem juhuhujala naokoli in odtekla po grebenski naokoli navzdol nazaj na Pradulino. Veter se mi je lovil v krilo in fajn se mi je zdelo, da je učinkovalo zračno, hehe. Krilo je seksi in še uporabno za povrh! Iz peš variant obiska Salinchieta se mi je zdelo, da se hodi kar dolgo, v tekajoči verziji sem bila po dveh ali treh ali stotih utripih srca nazaj na forca Turriee. Tam, kjer sem pred tremi leti s pikasto skodelico kave in polno skledo pašte premišljevala, da zveza s poročenim tipom morda ni najbolj genialna ideja. Ali je? Čigava je skrb za njegov zakon, moja ali njegova? Vode mi je začelo zmanjkovati, zato sem jo poiskala za zadnjimi vrati casere, kjer je pritekla kar iz pipe. In … odtekla na Cullar. Moj Cullar! Potke ni bilo težko najti, saj jo je kak dan pred mano nekdo pokosil. Mhm, tekaš tam gori nekje po eni divjini in narajmaš na pokošeno stezico. Sem si rekla, da najbrž zato, ker letos mineva 100 let od ta velike vojne in gor je kar nekaj tovrstnega kamenja in morda bodo tjakaj peljali kako skupino in mora biti vse tipitopi. No, zame je bilo tako navdihujoče, da sem z vrha v poskakujočem koraku odtekla naprej. Bila naj bi nekje na pol poti in skoraj dve tisočici višincev sta bili za mano in jaz še kar tečem. Sem se spraševala, ali je to normalno. Kakor tudi, ali je povsem ok, da že kake pol ure resno grmi. V drugi smeri. Recimo, da v tisti, kamor jaz ne grem.

Sem tekala po najbolj divji in najlepejši hosti daleč naokoli, iz katere je vsake toliko zletela kaka divja kura, obeh spolov, si pela, kako se imam fajn, in se malo tudi čudila, kako to, da grmenje ne pojenja, ampak se vse bolj zdi, da poka že točno nad mojo glavo. V gozdu se prav dosti ni videlo in na zalogo nisem paničarila, do casere Forchiutta pa sem pribluzila v sekundi, ko se je ulila dežna zavesa. In potem je treskalo in sekalo in so švigale strele in se je zdelo celo, da bo pod pezo dežja popustila streha nad mano. Jaz pa sem bila … suha! Sem si rekla, da sem rojena pod srečno zvezdo in da na vrhu Cullarja v tejle nevihti pa res ne bi bilo fajn in da še dobro, da imam s sabo toplo zimsko majico in anorak. In potem nisem vedela, kaj naj v času deževanja počnem. Prebrskala sem police in našla nekaj čtiva, ki pa mi brez očal ni kaj dosti koristilo. Nato sem se domislila, da bi vedrenje lahko uporabila za delanje selfijev. Izgubljen primerek sem! Nevihte je bilo konec prej, preden je nastala fotka, na kateri se ne pačim ali vsaj ne škilim.

Taborniki vemo, da za dežjem posije sonce in sonce je prišlo iz smeri, ki je pred tem prinesla dež. Hop na noge in naprej! Najbolj sem se veselila poti proti Monte Flop in ker sem še vedno lahko tekla, sem si rekla, da je to najbrž zaradi D.-jeve ugotovitve. Orgazmotronično! Ker sem bila še vedno all alone all day long človek daleč naokoli, sem se kar na glas pogovarjala z njim, ups, sama s sabo, zakaj je tako noro, res noro fajn. Ko trailaš sam, se zgodi magija in ujameš smisel za rep! In smisel ulovi tebe in potem postaneta eno in veš, da boš drugim, zlasti pa sebi, bolj koristil srečen kot slabovoljen. Poskakovala sem in fotkala in pozdravljala Grauzario in potem sem si pot delila z gamsjo družinico. Mali kozlič je nerodno skakljal in meni se je čudno zdelo, zakaj se me nihče ne boji. Zakaj ne bežijo. Že s svizcem na Pradulini sem imela debato, zakaj se ne skrije, ko pa sem samo kak meter stran. Ali sem nevidna? Je moja eksistenca samo iluzija, hehe? Na vrhu sem se zahvaljevala za lep dan in sonce po nevihti in samoto. Samota je podcenjena in človek sam sebe pač ne more srečati ob kozarcu piva in polnem omizju.

Naprej? Ja, še malo naprej sem šla. Četudi je s poti, sem morala skočiti še na Creta di Mezzodì. S te strani je ne poznam in če sem že tu … Malo gor in malo dol je bilo in pri bivaku Mestri sem srečala prvega človeka tistega dne. Vprašal je, kaj počnem ob tej uri v krilu in supergah tam gori in kam sploh grem. Sem dejala, da grem na Mesdi in potem se vrnem in še potem grem domov vicina Ljubljana. In je spraševal, ali je to pametno. Mhm, je pametno! Pa ne me spraševat, če je pametno, če nekam grem in je to varno in ne posega v svobodo ali personal space ali kajvemkaj prav nikogar! Na zadnji čimi sem pomahala vsemu nakoli in sem bila res srečna in vesela in zadovoljna in tudi ko sem se vrnila do Mestri, sem bila še vedno prijazna. No, prijaznejša kot naprej grede. Povedal je, da je Guglielmo, in je z mano ravnal bolj v rokavicah kot uro pred tem, ko je bilo vse, na kar sem pomislila, to, kako njegovo mahanje z balkona kvari mojo fotko bivaka. Tokrat sem skratka stopila na balkon in ker je kazalo, da je pravzaprav prijazen mož, ki prav kakor jaz rad prespi v kakšni vukojebini in preferira samoto, ne mara pa pošodranih vrhov, sem pristala na izmenjavo mailov. Prilično ponosna sama nase, da po devetih urah, štiridestih kilometrih in treh tisočicah navzgor še vedno zmorem čisto spodoben pogovor v italijanščini. Juhu, moja italijanščina napreduje!

Sklepni del je bil sestavljen iz spusta do zavetišla Grauzaria, kjer je moja kikla požela odobravanje, supergi pač ne, in velikega finala do Fassoza. 437 zelo ne maram, ker je polna kamenja in po kamenju teči pač ni luštno. Obvoza pod Grauzario nisem poznala, ampak slabše kot uradna varianta ne more biti. Pa kaj še! Gre za eno najlepših stezic, za prototip gozdne lepote, ki jo nudi Val Aupa! Pravljičen spust pod borovci in po mehkih travah je bil – s slovesi imam načeloma kar težave, ampak tokrat sem vsakemu ovinku dejala, oprosti, ovinek, ker tečem, ampak itak se še vrnem in kakšno rečemo ob srečevanjih navkreber, ko bo korak počasnejši. Stezica se je končala tako rekoč pred avtomobilom, z njo pa tudi ena lepših trail avantur. In to po čisto moji varianti!

Fakti: 45 km in D+ 3100 m; 435a gor, 435 naokoli, 437 dol. Vmes malo brezpotno in malo po pameti, pa se bo stkalo v krasno trail dogodivščino.

Post Views: 2.195