Resnicoljubnost bi morali negovati, kakor si čistimo zobe: če bi vsakdo ob koncu dneva namenil dve minuti premisleku o tem, kaj dobrega (ali slabega) je tisti dan naredil, bi bil svet prijetnejši za vse. Biti iskren, govoriti resnico je vrlina, na kateri bi morali graditi razmerja; vsakdo, vsak dan.

Zakaj se v šoli učimo o francoski revoluciji, kritosemenkah in zapletenih kemijskih reakcijah, niti ura pouka pa ni namenjena umetnosti grajenja in negovanja medosebnih odnosov? Na čem temeljijo odnosi – na iskrenosti ali prirejanju dejstev, ker se laž bolje sliši kot resnica in je z njo baje manj dela? Zakaj je duševno zdravje prepuščeno zasebnim praksam, za katere ljudje imamo ali pa nimamo denarja, zlomljena srca si celimo ob skledi čokoladnega sladoleda, čustvene rane pa ližemo v družbi objokane blazine?

Strela z jasnega, ki ti sesuje svet

Dragi moji, prvih nekaj ur, ko se mi je začel klobčič zadnjih nekaj mesecev življenja odvijati, a hkrati boleče zapletati, se je odvilo prav po filmsko. Bilo je sončno majsko dopoldne, eno redkih to leto; pritekla sem s svoje najljubše domače ture, spila kozarec vode in čakala, da odteče z mene znoj, preden se spravim pod tuš. Ker ne tečem s telefonom, sem vrnila neodgovorjen klic. No, potem pa … potem pa tuša naslednjih nekaj ur nisem izkusila, namesto tega sem se kopala v žgočih solzah in oceanih bolečine. Le par besed je potrebnih, da se človeku sesuje svet; da ga zgradiš, traja mnogo, mnogo dlje.

Scenarij gre nekako takole: urejena ženska na začetku petdesetih, torej jaz, je leto dni po ločitvi namenila razmisleku o življenju, vesolju in sploh vsem. Vzela si je čas zase, preštela vse napake v svojem življenju (ali se vsaj iskreno trudila, da bi jih), si delala sezname, kaj je bilo v vseh flopih vendarle dobro in kje je prostor za postati boljši človek. Učila sem se, kako je treba ljudi sprejemati takšne, kakršni so – spreminjamo lahko samo sebe, ne drugih. Se mojstrila v čuječnosti, najdevala dobro v ljudeh, opazovala, poslušala. Dala jezo na stran, odpuščala in odpustila. Leto 2020 sem skratka končala s ponosnim činčin sami sebi, da mi je uspelo prebroditi res težko leto; da sem zrasla kot človek in se imam v bistvu prav fajn. Niti v filmih pa sreča ni večna, kajne, na žalost ima omejen rok trajanja.

O moškem, ki ima hkrati razmerje s 3 ženskami

Grem skratka na lep zimski dan v lep zasnežen hrib z nekom, ki ima vse poteze krasnega človeka: prijeten sogovornik, ljubezen do hribov, urejen, nasmejan. Da, dobra volja je v življenju pomembna, zagrenjenih ljudi, indicev na drame in konflikte se izogibam v velikem loku. Večer se zaključi idilično in tudi naslednjih nekaj mesecev je takšnih. Kuha mi, turno smuča z mojim psom, me predstavlja prijateljem, piše simpatična sporočila, kliče. Celo njegovo voščilnico mi prinese poštar! Redno me obiskuje in jaz obiskujem njega, več dni preživim pri njem, tam delam in imam v njegovi kopalnici svojo poličko za kozmetiko (ki je v bistvu košarica, ampak razumeli smo poanto, kajne).

Skupaj preživljava vikende, mojim staršem pošilja fotografije s skupnih trailov, na katerih me poljublja in v sporočilu to podkrepi z besedilom, kako se imava lepo in sva srečna in sem bolj sladka od sekire v medu. Ni da ni, vse štima – tudi moje uvodne previdnosti, ali je dejansko samski in ima urejena pretekla razmerja. Postreže mi s pripovedmi, ki delujejo iskreno, so polne detajlov, tudi kesanja zaradi lastnih napak, obžalovanja in sklepov, kaj se je naučil za naprej. Občuduje moj odnos z bivšim možem, ki je na svoj način še vedno ljubeč. Predvsem pa temelji na iskrenosti, odprtosti in popolnem zaupanju.

Spodbujam ga, da tudi sam uredi odnos z bivšo ženo. No, če se temu lahko reče urejanje, glagol urediti je čisto preveč gospodinjski in ne opiše sočutnosti in ljubezni, ki bi ju ne glede na vse, kar se je zgodilo, ljudje morali imeti v odnosih. V odnosih ni prostora za jezo, maščevanje in laži. Pa pika. Razlaga mi, kako mu je bivša partnerka preprečevala stike z nekdanjo družino, obsojala, da je poskrbel, da so materialno preskrbljeni, ter vihala nos nad časom, preživetim s hčerko. Ne, ne, sem mu govorila, seveda morate biti prijatelji, obnovi stike, preživljaj čas z njima, najdite spet stik in ljubezen. Četrt stoletja ste bili skupaj!

Čutila sem toplino v odnosu do njega ter veselje, da jim z nekdanjo družino dobro gre, saj je opisoval, kako se spet pogovarjajo, mu hčerka kuha, zaupa, pokliče. Super, sem si rekla, tudi midva bova lažje živela, če nama na poti ne bodo nerazrešena razmerja za nazaj, jeza, razočaranje, obžalovanja. Z nekdanjo partnerko se nisem kaj dosti ukvarjala, pravzaprav tudi zato ne, ker mi je bilo zoprno poslušati toliko kritik, kako zadušljivo in nemogoče je bilo razmerje, polno razhodov in ponovnih prihodov nazaj, tednov tihe maše, pakiranja kovčkov, težkih besed. Največja napaka njegovega življenja in tako dalje. Plati sta vedno dve in ne morem soditi, če me ni bilo zraven. Pri naših letih imamo pač vsi prtljago na lastnih plečih, ampak imamo pa tudi možnost, da gremo naprej. In da v prihodnost stopamo kot boljši ljudje – boljši zaradi lastnih napak, lekcij življenja, bridkih spoznanj.

Big little lies

Vrnimo se torej v lepo majsko dopoldne, ko se mi je sesul svet. Ja, že spet, očitno moje srce še ni bilo dovolj strto; ali pa je preveliko za ta svet in sem jaz skrajno čudna, ker bom do zadnjega diha verjela v dobro v ljudeh. Ne glede na vse, kar se mi je zgodilo, bom do zadnjega pomežika nosila v sebi vero, da so ljudje dobra, srčna in čuteča bitja. Da je dobro v vseh nas. Ja, v vseh. Sem človek razuma, se mi zdi, tisto, kar me vodi skozi življenje, pa sta srce in intuicija. Čutenje. Sočutje. Ker mi je bilo nekaj njegovih SMS-sporočil zanj nenavadnih in sem začutila čustveno oddaljenost, sem pomislila, da je nekaj narobe. Ne, nisem bila sumničava, da me vara, ker mi je n-krat zagotovil, da sem edina in ohisploh super in mu varanje na kraj pameti ne pade. Pomislila sem, da je bolan, pa ne najde poti, da bi mi to povedal. Stres in leta in to.

Pripoved je že dolga in pravega kolapsa še ni, zato naj bo zasuk v navidezni pravljici kratek in dramatičen: en telefonski klic mi je obrnil življenja na glavo. Dragi moji, človek je imel vzporedno z mano aktivno razmerje tako z bivšo ženo kot bivšo partnerko. Vzporedno je imel 3 razmerja! Meni se o kakšnem trikotniku ali kvadratu niti sanjalo ni, bivši ženi je zatrjeval, da želi z njo obnoviti razmerje. Tako, kot je treba; tako, kot je enkrat že bilo. Dve sva bili eni in edini. Tretjo pa je zaprosil za roko, zaročil in obljubil poroko avgusta. Slišala na lastna ušesa! Sem jaz baba zmešana, ker nisem pomislila, da mu ne bi zaupala? Ker tudi pri petdesetih še vedno menim, da morajo razmerja temeljiti na iskrenosti in nisem obsedena z nadzorovanjem, kaj kdo počne tistih par ur, ko ni z mano, ampak pač rabi čas zase? Ali bi rad vikend preživel s t. i. moško družbo ali odšel sam v hribe ali pač kar koli.

Kam je prišel ta svet, da družba tolerira big little lies? Vsi kdaj skrenemo s poti, hormoni so sila težavna substanca, tudi kompas lahko človek izgubi. Zakalkuliramo se v poslu, storimo nekaj, na kar nismo ponosni, ranimo sočloveka. Včasih lahko sami ozavestimo, kaj se je zgodilo, včasih ne. A niso prijatelji, naši bližnji tisti, ki nam lahko nastavijo ogledalo, četudi podoba v njem ni najbolj prijetna? Saj družba ni namenjena temu, da bo vsak zase nekaj soliral in je vsakomur dovoljeno vse; pa tudi to ni esenca družbe, da smo vsi ves čas popolni ali sami sebi edino merilo. Moški iz zgodbe je direktor, človek na položaju, družaben človek z velikim krogom znancev in prijateljev. Nihče ni nikoli ničesar opazil? C’mon …

Odlična serija Big little lies (priporočam!) nas je naučila, da so majhne laži tiste, ki nas malo po malo uničujejo in na koncu vodijo v velike tragedije. Strta srca, uničene zakone, zafurana življenja. Če sami nismo sposobni (nimamo moči, imamo težko preteklost, travme, patologije) reševati majhnega sranja, preden postane veliko, nam lahko pomagajo prijatelji, mar ni tako?

Hudo mi je. Zelo hudo. Hudo, ker ne vem, zakaj se mi je to zgodilo. S čim sem si zaslužila tako bolečo izkušnjo – izkušnjo nežne ljubezni, za katero se po mesecih izkaže, da je bila samo laž. Kaj moram še storiti, da mi bo vesolje vendarle naklonilo kaj lepega? Ne, ne smem biti pristranska, saj se mi dogajajo tudi lepe reči. Krasne stvari! Dober output te izkušnje je, da sem se še tesneje povezala s prijatelji, da sem obnovila nekatere stare stike in spoznavam, kako prijetni, srčni ljudje so bili ves čas okrog mene, pa jih morda nisem opazila. Objem vsem, ki čutite z mano in greste z mano dalje. Hvaležna do neba!

Nauk bralcem: pogovarjajte se, bodite iskreni. Za božjo voljo, bodite iskreni! Nobena resnica ne boli tako kot laž. Odkrito govorite o stvareh, o vseh stvareh, saj sta le resnica in zaupanje temelj za kakršen koli odnos.