Šla sem na kratek trail čez Pusti Gost. Po dolgem času pozdravit Rezijo, objet zelene bukve in se utapljat v samotno divjino. No, pa je bilo tako fino, da sem korak najprej podaljšala do zavetišča Igor Crasso, potem pa se zagledala v Žrd in jo prehodila navzgor in počez. Včasih je ne imeti načrta najboljši načrt.
Ugrabljeno življenje
Po več kot letu dni se mi zdi, da končno lahko diham. Da so misli spet jasne, da ima življenje dodano vrednost – in ni zgolj krpanje jutra z nočjo. Dragi moji, veliko lepih poti se je kljub temu nabralo; ko življenje listamo za nazaj, se zdi, da vse skupaj le ni tako nemogoče. Da se v vsakem dnevu najde zrno sreče. Minuta miline. Celo topel pogled.
A naredimo en res hiter šprint skozi čas, ko nisem pisala? Poročila sem se. Ločila sem se. Izgubila sem službo. Aldo je umrl. Aldo mi je zapustil vse. Preživela sem poletje z Italijanom. Pretekla veliko kilometrov. Veliko višincev. Veliko sem jokala. Tudi veliko brala. Trmasto vztrajala; četudi je to pomenilo hlipanje na mokri blazini. S psoma v naročju. Pogledala sem številne islandske krimiče. In norveške. Pa francoske in finske in nizozemske. Načrtovala premik na Škotsko. Dobila prvo novo službo. In drugo novo službo. Dokončala en kup zanimivih projektov. Se lotila študija brandinga pri Martyju. Ga nadaljevala.
Prijatelj od prijatelja je rekel, da imam tako karmo, ki privlači psihopate. Džizs, le kaj sem naredila v prejšnjih življenjih, da moram zdaj oddelati težko tlako in se ukvarjati z ljudmi, od katerih se razen tega, da je vse skupaj brez veze, nimam česa naučiti. Ali pa bom enkrat vseeno spoznala, čemu koristijo bridke izkušnje? Enivej, na eni točki sem si rekla, da je dovolj, in pričela postavljati meje. Dovolj je bilo. Ni mi treba.
Poskočne ideje, ustvarjalne misli
Tistega lepega julijskega dne sem imela glavo polno kreative. Nisem še našla idealnega načina za njihovo beleženje – recitirati v telefon se mi zdi nepraktično, pisati med tekom ne morem, postanki za beležke pa niso produktivni, ker je poanta bohotnih zamisli prav gibanje. Mhm, moj možgan poganjajo sopihanje v hrib, utripanje z naravo in modro nebo.
Vso pot sem uživala v občutku, da je vse tako, kot mora biti. Korak je lahek, srce nasmejano, po glavi pa se motajo ideje, kako kaj narediti; z besedami, s koncepti, z matricami, o katerih me je učil Marty. Pozdravila sem ljube mi ovinke in potočke in drevesa. Ko človek opazi, da so zrasle mogočne bukve, to najbrž pomeni, da je pa res že star?
Nikjer nikogar ni bilo. Ves dan sem bila sama. Vse razglede in vse oblake sem imela zase. Snega je bilo dovolj za poletnega snežaka. Sredi poletja sem imela sneg v supergah! Travniki pod Žrdjo so bili polni cvetja. Divje je bilo; ko je zapihal veter in se je spustila megla. Romantično je dišalo; po svobodi, samoti in občutku, da bo vse v redu.
Optimizem je podcenjen. Glava, polna bolečine, ne more videti poti naprej, pa četudi jo ima pred nosom. Vero, upanje, da bo vse ok, je včasih zelo težko vzgojiti. Kakor koli, krasen dan je bil! Topel in zelen in prijazen in samoten. Veliko sem mislila na M. in njegov projekt in četudi sem bila vsak trenutek prisotna točno tam, kjer sem bila (mindfulness pa to), sem bila hkrati tudi v čudovitih razmišljujočih univerzumih.
Podatki o poti
Pot sem naredila 3. julija 2021. Štartala sem v Reklanici, na parkirišču pod avtocesto. Pot me je vodila na Pusti Gost, od tam do zavetišča Igor Crasso, pa naprej po Visoki rosojanski proti Marussichu. Nekje vmes sem zagledala oznake za Žrd, po krasnih travnkih prišla na vrh, nakar naredila sestop po grebenu. Pa nazaj do Igor Crasso, čez Pusti Gost do sedla Sagata in nazaj do izhodišča. 33 km, D+ 2.350 m.
