Ljubim strme, neobljudene, divje, po možnosti slabo vidne, opuščene in malce mistične poti. CAI 602 je vse to in še kaj: ena sama zelena mehkoba, obsijana s soncem in brezmejno svobodo. Ko sem pritekla v dolino, sem resno razmišljala o tem, da bi naredila še en krog.

Strma, zelo strma avantura

Pred leti sva se K. pogovarjala, kakšne poti imava rada. In se hitro zedinila, da so steze, ki gredo čim bolj vertikalno navzgor, nekaj posebnega. Kot bi želel ukrotiti divjino in bi sočasno divjina krotila tebe. Zlistala sva svoje naljubše kolenogrize in kmalu prišla do številke 602, ki se nama je obema zapisala v srce.

Mislim, da ima ta pot kakšno posebno zgodbo. Bržkone vojaško; kdo ve, kateri bataljon si je iz katerega razloga tega in tega leta po tem divjem področju nad Dunjo vtiral svojo pot. Za težkimi gojzarji je zdaj ostala le še steza, komaj dovolj ozka za širino mojega čevlja. Tupatam jo preraščata gosta trava in nizko grmičevje, pobočja pod Dunjskim vrhom pa so tako rekoč brezpotje.

Pravzaprav ne razumem, zakaj tu očitno hodimo le redki posebneži. Pot je vseskozi razgledna, sončna in prijazna; tudi ko se mi je že zdelo, da obstaja varianta, da ne bo šlo ne naprej gor ne nazaj dol, sem se počutila varno. Morda zaradi ptic, ki so uživale v samoti in me razveseljevale s petjem. Res je lepo. In zelo divje.

Da ne bo pomote: kidz, don’t try this at home aka ne podaj se na 602, če nimaš pojma, kako se gibati po brezpotju. Kako najti pot, četudi se zdi, da poti ni. Občutek, ko po par minutah zrenja gor in dol in levo in desno zagledaš kdo ve pred koliko leti odrezano vejo in se ti zasvita, kje se gre dalje, je krasen. Pomirjajoč. Ohrabrajoč. Na nek način celo triumfalen. Mala zmagica, da bo vse ok. In na koncu je vedno vse v redu, samo verjeti moraš.

Razgledno tekanje

Nisem ravno zgodaj vstala in vseeno sem bila na Dunjskem vrhu čisto prezgodaj, da bi se kar takoj obrnila v dolino. Zato sem vadila imena vrhov in ugotavljala, da gre pravzaprav za enega odličnejših razglednikov. Mislim, da se je videlo do Velikega Kleka – četudi me v mojih Zahodnih Julijcih prav malo briga, v kateri smeri je Großglockner.

V hribih vedno prakticiram tukaj in zdaj, četudi tečem. No, pa nekaj časa nisem tekla, ampak sem zdaj čisto potiho in zdaj glasneje hlipala, kako totalno lepo je. Božansko travnato zelenilo in modra svoboda naj njim. Mravljice in žuželke in veliko mišk. Pa belo in rumeno in lila cvetje. Pa tišina! Tišina je podcenjena; in težko jo je najti.

Kar dolgo časa sem iii-jala in ooo-jala, potem pa me je začelo malo zebsti. Ja, vem, v dolini so sitnarili s 30+, jaz pa sem zavita v najljubšo modro jakno uživala v frišnem popoldnevu. Potem sem se odpravila proti Lipniku in se po poti šla opraševalko ruševja. Očitno tudi ne hodi prav dosti ljudi, veje so namreč samozavestno silile na pot.

Pot se je od zadnjega obiska skrajšala, saj sem na vrhu stala endvatri. Prehitro! Z mislimi sem objemala zelenilo okrog sebe in se glasno pogovarjala. S cvetlicami; in sama s seboj. Amélie in Finleyju sem pripovedovala, kako lepo smo se imeli, ko smo bili nazadnje skupaj na Lipniku. Pa da sem hvaležna, da smo bili, četudi mi je zdaj kar precej hudo, da sem sama.

Do doline? Tekla sem po 601 in se velikokrat ustavila, ker je nekaj tako lepo dišalo. Potem sem prišla v Chiout, kjer me je eden od domačinov skoraj poslal pogledat, kako kaj krave na koncu doline. Na koncu sva vseeno sklenila, da morda to ni nujno potrebno. In se meni pravzaprav niti ne da. Do izhodišča sem uživala v hitrem razteku. Četudi sovražim asfalt, sem pri avtomobilu ugotovila, da je bil finalni džoging super regeneracija in grem tudi naslednji dan lahko … eno odtečt.

Podatki o poti

Pot sem naredila 10. julija 2021. Štartala sem v Dunji, na parkirišču sredi kraja. Na Dunjski vrh sem se povzpela po CAI 602; čez Clap Forat do Forcella Mincigos je steza ena sama strma uživancija. Na sedlu pa se začne zanimiva avantura, saj poti povečini sploh ni – mestoma je povsem zaraščena, slabo vidna ali je namesto nje podor. Od Dunjskega vrha do Lipnika sledi kontemplativna uživancija po 602, v nadaljevanju po 601 v Chiout udobna pot, od tam v dolino pa 6 km asfalta. 21 km, D+ 2.070 m, od tega v prvih 5 km 1.650 višincev. Kar strmo, ja.