Nikdar nisem bila šprinter, hitropotezna sem le pri večini odločitev – premlevanja, ali bi tako ali drugače, pač niso smisel življenja. Ni dobrih in slabih odločitev, so samo posledice. Je pa luštno, če dobre stvari trajajo. Recimo … všeč so mi dolgi grebeni in debele štrence preje in zgodbe, ki jih kar ni konec. Vzdržljiva sem tudi tam, kjer ni treba, denimo v neperspektivnih razmerjih ali pri nošenju že zdavnaj zlizanih gojzarjev. Tek? Dolge proge. Sprva sem mislila, da je 25 km že kar dolgo, pa sem na Trail 3 castelli spoznala, da se užitek začne šele po 30. kilometru. Ko mi je Marcello v petek dopoldne napisal sms, če bi šla na nočno predogledno za Carnica Ultra Trail, sem torej v isti sekundi odgovorila: “Si!”

Za etapo od Mokrin do Trbiža je bilo predvidenih 54 km gorpadol teka po CAI 403 in 2400 m vzpona; sanjalo se mi ni, ali bom zmogla ali ne. In se s prežvekovanji, ali sem sposobna to preteči ponoči, po precej napornem petkovem delovniku, nisem ukvarjala niti sekundo. Če so mi T3C kaj dali, so mi dali samozavest, da se vse da. Da glavnina našega življenja poteka v glavi in noge pač počnejo, kar zaukaže možgan. Želodec je tudi pomemben, pravzaprav je najpomembnejši: kondicijo človek že pridela in z vajo priuči samodisciplino, na dogajanje v zalogovnikih, ki nas poganjajo, pa nekega zaresnega vpliva nimamo. Z opazovanjem sotekačev, ki se mi zdijo kul, ter zlasti z uporabe lastne zdrave pameti sem prišla do ugotovitve, da na dolgih tekih pridem najbolje skozi z običajno prehrano. Vrečka oreščkov, dva kosa kruha in pol klobase. Ko sem v nahrbtnik natočila še polno kamelo vode in vanjo stresla vrečko magnezija, sem bila pripravljena za nočno tekaško norost.

Običajno me prepričujejo, da je Trbiž skorajda na koncu sveta in kaj se mi je treba tja voziti. Da je skratka strašno daleč. Glejte, ni. Zares zaživim šele na drugi strani meje in vožnja mine ob učenju italijanščine po radiu ali sortiranju misli v glavi. Človek mora imeti tudi čas zase in čas, preživet med vožnjo, na nek način to je. Dogovorjeni smo bili ob enajstih zvečer v Pontebbi. Par avtomobilov je kakor v mafijski akciji pripeljalo sočasno in v naslednjem trenutku smo se presedli v par avtomobilov manj in se odpeljali do izhodišča v Mokrinah. Ljubim hitre poteze, ko vse teče gladko in brez besed. Za povrh pa še v temi, hehe. Predstavili smo se drug drugemu, a kljub temu vse do dopoldneva naslednjega dne, ko smo pritekli na cilj, nisem vedela, kdo je kdo. Razen tega, da sem bila spet tako rekoč edina princesa med furlanskimi trailaši.

Krasen lauf je bil! Začeli smo malo pred polnočjo, tekli čez drn in strm in čez planine in pašnike in skozi nekaj gozdičkov, pa čez sedla in mimo koč ter pod kar nekaj kuclji. A veste, smisel teka je drugje kot hribolazniški vzgibi: vrhovi niso pomembni, zato res ne vem, kje sem pravzaprav bila. Bilo je divje in precej temno, polna luna nas je pozdravila šele s prebujanjem novega dne. Eto, to so pa tisti trenutki, zavoljo katerih so tovrstne dogodivščine nepozabne: tečeš pet ur in vidiš kak meter pred sabo, odvisno od tega, kako dobro lučko imaš ter kdaj ti zmanjka baterije. Potem pa se pod tvojimi nogami prebudi frišno jutro in sence zamenjajo sprva sramežljive, potem pa vse bolj intenzivne barve. Zadet si od življenja, ki se rojeva pred tabo! Ni isto kot zbuditi se pod odejo, pač ni isto. Z vsako poro svojega telesa čutiš čudežnost tega, da sploh smo. V zenovski sproščenosti se zliješ z univerzumom okrog sebe in začutiš, da si sprejet. Občutek sprejetosti pa je eden resnejših smislov in smotrov bivanja!

Nismo se prav veliko pogovarjali. Saj pravim, ko tečeš, je povsem drugače kakor na hribovanjih: sam s sabo si in to so trenutki, ko si urediš glavo, sortiraš misli, ohraniš pomembno in zavržeš nakopičeni balast. Vem, da mi ne boste verjeli, ampak vseh enajst ur in vseh štiriinpetdeset kilometrov tudi za sekundo nisem začutila ne utrujenosti ne lakote ne naveličanosti. Občutek, ko telo preklopi v dolgoprogaški mode, je neprecenljiv! Čarobno lahkotnost bivanja začutim in z mene odleti vse, kar nima v moji glavi kaj početi. Huh, kakšen dober trening za odločnost in pošlihtanost! Pa za psihično moč: dol mi visijo konflikti, dol mi visijo onaniranja na prepire, dol mi visijo energetske pijavke. Dragi moji, take izkušnje so pač dobre za hojo po lastni poti, ne ozirajoč se na druge. Jaz sem drobna, a stabilna trdnjavica, ki bo kljubovala viharjem in je ne bo noben val pljusknil ob čeri.

Ko smo pritekli na razgledno klopico nad Trbižem in je bilo jasno, da bo tekaške avanture, polne neskončnih emocij, spoznavanj samega sebe in pogumnih odločitev, zdaj zdaj konec, smo obsedeli. Vsi skupaj in hkrati vsak zase. In začutila sem prijetno, toplo povezanost s sotekači; take lepe, temeljne človeške niti so se stkale med nami. Tekaška prijateljstva so prav posebne sorte! Nismo bili enakovredni v teku, a smo na cilj prišli skupaj. Ta občutek vsi za enega in eden za vse je nekaj, kar pogrešam v domačem okolju. Glejte, na koncu je pač res povsem vseeno, ali si pritekel eno minuto ali dve uri prej, na taki dolžini to pač res ni pomembno. Občutek, da ti je mar in je nekomu mar zate, bežni, a intenzivni stiki na postajah – to je tisto, kar pod črto edino šteje. Trailaške ultre torej niso športni dogodki, ampak intenzivna spoznavanja predvsem sebe. Ne boste verjeli, med potjo človek ugotovi, da so problemi manjši, kot se zdijo, da so težave rešljive in da je na kulisi enkratnega daru življenja pomebno … da znamo uživati v drobnih stvareh okrog sebe.