Ali je 53 kilometrov veliko? Ali je 4000 višincev visoko? O čem človek premišljuje dobrih 11 ur teka? Pravzaprav o ničemer. Tečeš in dihaš in gledaš okrog sebe in uživaš. Samo si, v čuječnem tukaj in zdaj; in to je izjemno pomirjajoče. A veste tisto, ko pravijo, da je vse v glavi? Prav imajo. Noge se že nekako premikajo in ko ubereš svoj naravni ritem, razdalja sploh ni več pomembna. Pa italijanske tekme so nekaj posebnega, ker niso tekme, ampak doživetja. Druženje. Dogodivščina.

Pred dvema letoma mi je K. povedal za Trail 3 castelli, traso, ki preči moja najljubša področja: iz Pušje vasi malo naokoli do Humina in potem na oba Karmana, pa dolgo prečenje v čarobno dolino Venzonasse in spet malo gor na Confin in Ungarino. Iz ene doline okrog hriba v drugo in potem še čez en hrib v tretjo in tako vseh petdeset plus kilometrov. Ko sem na zadnjem kuclju naredila zadnjo fotko pred zadnjim spustom in se ozrla na pretečeno pot tistega dne, sem se prvič začudila, da sem bila v bistvu res zelo daleč. Vrh izpred parih ur je bil samo še drobna pikica tam daleč in jutranjega se niti ni več videlo. Noge tega niso čutile in glava bi tiste lepe nedelje naredila še en krog. Ljudje smo zmožni marsičesa, zadnje ure teka sem bila zmožna premikati gore, ne le nog. Pot od Ungarine sem poznala od prej, vedela sem, da če sem prišla do tistih krasnih zelenih streh, bo šlo tudi še do trga v Pušji vasi. Bila sem sama, tako kot večino poti; ulile so se mi neustavljive solze in skoznje sem hlipala, da, hej, Maja, kar do konca 3 castelli boš prišla! Uspelo mi bo!

Tisti, ki se sprašujete, kaj je tega treba … zato je tega treba: zaradi neizmernih, neminljivih trenutkov sreče, ko se ti naježi koža in ti solze sreče tečejo po licih, ker si si izpolnil željo, ker si verjel vase, ker se je vse izšlo. Ker se vse da. Mhm, po moje se v življenju res vse da, samo namesto cmizdriti in tarnati in jadikovati moraš verjeti, da bo na koncu vse točno tako, kot mora biti. Ali še lepše! Ali sem trenirala? Nisem, sem pa veliko tekla. Tekla nisem za trening, ampak ker ljubim zimska lučkanja in poletni večerni hlad na domači trasi in jesenski tek v dežju in tudi pomladanski blatni dol. Vsak dan malo in potem se sčasoma nabere veliko; kilometrov, višincev, pa sončnih vzhodov in zahodov, spotikanj ob korenine, brc v skale, srečanj s srnami in zajci in lisicami, strganih nogavic in lukenj v podplatih. Na cilj T3C me je pripeljala vztrajnost; ker sem verjela, da bo šlo. In ker nisem tekmovala, ampak samo tekla. Čez tiste lepe zelene hribe.

Večino časa sem bila sama. Malo zato, ker nas ni bilo veliko, in malo zato, ker nisem bila super hitra. Želela sem si teči sama in tako je bilo. Samo jaz in tisti pravljični zeleni gozdovi nad Venzonasso. Vsake toliko sem se ustavila in pobožala drevesa in liste in trave in potko. To so nepozabni trenutki, zaradi katerih postanejo vsakdanji mini konflikti doma ali v službi ali pač kjer koli popolnoma nepomembni. Nepomembni! Zaradi tistih sedmih čarobnih prečenj Venzonasse se splača živeti tudi na zabluzene, skregane in zatežene dni. Briga me, kaj pravi ta ali oni ali o čem pišejo časopisi ali zakaj je dovozna pot spet razkopana in sosed še ni obrezal žive meje. Glejte, to so nepomembne reči, briga me zanje. Ko se enkrat zares spoznaš in uživaš v svoji koži in se srečuješ na svojih mejah, uzreš tisto, kar nekaj šteje, in ti za plevel vseh sort ni več mar. Trail 3 castelli mi je dal precej več, kot je pokazal višinogram ali je naračunal Garmin – dal mi je samozavest in zaupanje vase, pa se lahko vsi na glavo postavite, če mislite drugače. Vseeno mi je; jaz sem kul in včasih sem pač patetična in včasih mi lijejo solze in včasih se gromko smejim. Ampak pod črto sem pa kul človek!

Samo eno priložnost imamo na tem svetu; ko sem leta 2017 preživljala kalvarijo službenega mobinga in poniževanj vseh sort in sem spoznavala, da je neka obča pravičnost samo moja utopična iluzija, sem skratka sklenila, da se ne dam. Nikomur. Ne službi ne energetskim pijavkam ne slabovoljnežem. Moje življenje bo nepozabno, sem si rekla, in odtekla bom kakšno ultro. Zaradi sebe! Po T3C, ki je bil 27. maja 2018, pravzaprav marsikaj ni več tako, kot je bilo pred tem norim laufom. V hribe pa še vedno hodim in tudi fotografij in misli in štorij za objavo je veliko. Moram priti nazaj v tipkarsko kondicijo, pa bo.

Post Views: 1.357