S športom je tako kot z ljudmi: ali se zatreskaš na prvi pogled ali gre hladno mimo tebe. Tenis, denimo, me je obšel, ne da bi trznila. Verjamem, da se človek do zadnjih atomov prediha tudi na badmintonu ali odbojki na mivki in ne dvomim, da gre za zanimivo obliko druženja. Seksi teniško krilce bi sicer imela, preštevanje točk na eni ali drugi strani mreže pa nekako ni moja šalčka čaja.

Tripam na dejavnosti v naravi, za katere je potrebnih čim manj pripomočkov. To je eden izmed razlogov, da sem pred leti povsem opustila kolesarjenje. Ja, vem, nekateri težko razumete, kako sem lahko leta 2000 z užitkom vlačila bajk na Trupsija, danes pa se na kolo ne spravim niti na bližnji, sicer zelo ljub mi kucelj. Ni tiste neomejene, absolutne svobode in ena na ena stika med mano in naravo. Hribolazenje? Da, ampak očitno sem nekoliko nagnjena k pretiravanjem, saj v nahrbtniku tovorim čisto preveč robe: za vsak slučaj čim več vode, zalogovnik hrane, puhovko in kapo in rokavice in folijo in dvakrat za preoblečt. Pa ker ostane še nekaj prostora, običajno tudi dereze. Ta velik fotoaparat; ni da ni. To spremeni način gibanja, zlasti v smislu, da vse skupaj poteka relativno počasi. No, zagotovo počasneje od tega, če človek teče.

Tek me je zadel iz partnerskih vzrokov: on je tekel in če sem želela biti z njim, sem začela teči še jaz. Vrsta premikanja mi je bila všeč, kondicije je bilo dovolj, da sem v precej kratkem času precej daleč prišla. Kot zapriseženi sovražnik asfalta sem na drugem laufu odvila v gozd. In tako se je začelo moje ljubezensko razmerje s traili: svoboda! Še zdajle, ko pišem, me zasrbijo podplati, da bi obula copate in šla tja gor, od koder vsak večer pospremim sonce spat. Trailanje je drugačno od šprintanja, je druga vrsta gibanja in drugi smotri ga poganjajo. Meni je ljubo zlasti zato, ker mi nudi občutek absolutne svobode. Samo jaz in potka in stopljenost z naravo. Lahkotnost! Ustavim se za lulat in tudi za kakšno fotko pritisnit, seveda. Ne tekmujem z uro in niti s sabo ne – tek po stezicah je popolna svoboda gibanja, ene vrste jezdenje gozdnih valov, ko urežeš tempo s terenom.

Tečem tako rekoč vsak dan in izključno v hrib. Počasi! Sem zadovoljni polžek, ki drobi korake na vrh hriba, pa potem še malo naokoli in nazadnje s hriba dol. Včasih čez več hribov, kamor pač gre korak. Tokrat me je peljal na mojo ljubo Soriško planino. Bila sem še kar zgodnja, noge so bile vesele grebenske mehke podlage, tako sem tja in nazaj prišla čisto prekmalu, da bi se mi ljubilo domov. Poznam vse okljuke in kamne in nove poganjke na poti na Ratitovec, pa vendar se tega prečenja ne bom nikdar naveličala. Razglede poznam v miže in pravzaprav niso ti tisti, ki bi me spravljali ob sapo. Sam teren je tako krasen – nežen in dobrovoljen in naklonjen in poln zgodb in misli in celo odločitev.

Tokrat je bil posejan s cvetjem, zato sem posebej pazila, da moj korak ni pohodil česa preveč. Življenje je veličastno in občudovanje tega čudeža me navdaja z eno posebno vero v to, da je na koncu vedno vse dobro. Da se viharji umirijo in četudi moramo čez srce dati kak obliž, ne izkrvavimo. Moj ratitovški greben je lahko odet v ledeni oklep ali ga tolče toča, pa vendar se prej ali slej obrne tako, da se bohoti v radosti klitja in cvetenja in razvijanja plodov. Tudi v naravi so stresne situacije in veter uniči celo plahto gozda; ampak, glejte, na koncu pač zmaga preživetje. Naprej gre, življenje gre naprej.

Ko sem pritekla do avtomobila, sem torej zavila še malo naprej tudi jaz. Na vrhove nad Soriško planino, na katere me vežejo ne samo prvi hribovski spomini, ampak prvi spomini sploh. Kdo ve, koliko sem bila stara, ko je stara mama za pot na Možica ocvrla celo jato kokoši in sem prvo perut glodala že na vrhu prvega klančka. Spomnim se vseh pogledov na baško stran in vseh vrhov, ki so mi jih povedali tedaj. Gmajna se je zarasla in za poglede je treba stopiti s poti, a vse ostalo … je ostalo nekako isto. Minila so štiri desetletja in zamenjala sem kar precej frizur in stilov oblačenja in celo živim drugje kot takrat, ko sem na Možic romala prvič. Vrhovi nad Soriško planino pa so ostali enako lepi, spokojni, mirni in prijazni.

Na Šavniku je kazalo na dež, pa sem rekla, daj, dežek, počakaj toliko, da odtečem tale moj ljubi krog. Ne bi bil konec sveta, če bi bila mokra, šviganje strel pa mi ni ravno ljubo, priznam. Možic je od nekdaj moj hrib in rada se imava v vseh letnih časih in vremenskih pogojih. Mislim, da se je najina ljubezen začela, ker se mi je kot otroku njegovo ime zdelo sila špasno. Pozdravila sem ovčice in pobožala malo jagnje, pravzaprav sem se kar dolgo zadržala med njimi in jih opazovala. Beli kožuhi na sveže zeleni travi, prekrasno! Malo gori in malo doli in še nekaj naprej in že sem bila naokoli. Prijetno utrujena, a lahkotno svobodna. Polna pljuča poletnega zelenila in polno srce toplih gorskih emocij sem imela. Dragi moji, kadar vam je hudo, poskušajte biti tukaj in zdaj: tukaj in zdaj ni samo najboljši, ampak edini trenutek, v katerem smo. In smo točno tam, kjer moramo biti. In če pogledate naokoli … vse skupaj sploh ni tako slabo.