Pred par leti sva se z Mariom, tistim mojim fogolar Italijanom, na eno furlansko potepanje peljala skozi Čedad. Cvetele so češnje, po tleh je bilo postlano s pisanim cvetjem in bil je skratka prelep pomladanski dan. Ampak tudi če ne bi bil, bi bil Čedad ljubezen na prvi utrip srca: tisti most pa Nadiža pod njim pa sladoled. In Matajur za kuliso. Svetovljanski in hkrati obvladljivo majhen kraj. Prisrčen. Ljubko je bilo tudi najino vozakanje, za približno vsakim drugim ovinkom sem zacvilila, da naj čim prej ustavi, ker bi rada fotografirala to pa ono hišo. Mačko. Drevo. Mario je ustavil … takoj. Sredi ceste. Ko sem vprašala, ja kaj je pa zdaj to, da sredi ceste stojiva, se je nasmejal in odvrnil: “Maja, v Italiji sva, tu ustavimo, ko je treba ustaviti. Kjerkoli.”
Mhm, to je ta brezskrbna italijanskost, ki jo imam tako zelo rada. Minilo je še kako leto in spet je bila pomlad in ker se je po hribih valjala bela čmokudra, sem šla za par dni v Nediške doline trgat zvončke. Nekaj krasnih potepov sem naredila, jih bom popisala za nazaj. Hudimana, veliko bo za povedati. Za nazaj. Tokrat pa o tistem sproti. O letošnji pustni nedelji. V Montefosci, Čarnem Varhu po slovensko, sem bila prvič v prvem sklopu mojih nediških potepanj, leta 2016. Huh, kakšen kraj! In kje. Če se kakšnemu zaselku reče, da leži bogu za hrbtom, potem je to Čarni Varh. Ko prideš do konca doline, kjer misliš, da se svet konča, zaviješ še za nekaj kilometrov v hrib. In potem si tam; in ti je zelo verjetno zelo všeč, ker je tako zelo drugače in iz tako zelo drugega časa. Všeč so mi kraji, v katerih ni reklamnih tabel. Na Čarnem Varhu ena sicer je, ampak tisti je oproščeno – oglašuje blumarje, zvonkljajoča pustna bitja, posebnost tega nenavadnega kraja.
Pridružila sem se skupini prijaznih ljubiteljev Nediških dolin in se z njimi odpravila v pozabljeno gorsko vasico. Glede izvora imena blumarji obstajata dve razlagi. Prva je onomatopoetična. Njihovi zvonovi, ki jih imajo pripete na hrbtu, se slišijo kot blum blum. Druga varianta pravi, da ime izvira iz nemške besede Blumen (roža), blumarji naj bi bili simbol rože, ki zraste v snegu in s tem naznanja pomlad oziroma prebujanje novega življenja. Oblečeni so v platnene bele hlače in srajco, na glavi imajo pleten klobuk v obliki drevesa. Visok je približno en meter, iz njega se širijo majhne vejice, na katerih visijo trakovi različnih barv iz krep papirja. Pisana je tudi ruta, ki jo nosijo blumarji okrog vratu in jo imajo zavezano pod brado. Žive barve? Nekdaj so z njimi skušali priklicati pomlad. Blumarji so obuti v ročno izdelane volnene nogavice in črne žeke, v rokah nosijo palico. Najbrž z njo preganjajo zimo. Pisanih tekačev, katerih proga se vije v obliki osmice, naj bi bilo liho število, nekdaj so to bili le fantje, ki so postali polnoletni. S celodnevnim tekanjem na pustni torek so dokazali svojo moč in vzdržljivost – tek blumarjev je bil iniciacijski obred oziroma preizkušnja. Zdaj? Čarni Varh je skoraj prazen in v blumarje se lahko našemi kdor koli.
V življenju cenim pristnost; vseh sort. Medtem ko so tisto pustno nedeljo marsikje zganjali bolj ali manj komercialne procesije, smo se mi tam gori z blumarji sladkali s pravkar narejenimi flancati in se greli ob čaju iz velikega, oškrabljanega lonca. Pa slovensko sem se pogovarjala! Aha, presenečena sem bila, koliko ljudi vseh starosti je govorilo slovensko. Lepo, tekoče, navdušeno slovensko! Pokušali smo sir in si ogledali muzej in jaz sem se nekako sprijaznila s spuščenimi ogromnimi psi, eno izmed prilagoditev temu, da tako ali tako živiš nekje, kjer se svet konča. Kamor nihče ne zaide. In nihče nikogar ne moti. Tekanje blumerjev je bilo srce parajoče veselo; blum blum po vasi gor pa dol in naokrog. Blum blum med hišami. Blum blum čez polja in okrog cerkve. Tako malo je treba … da je vse tako drugače. V bistvu … je treba samo verjeti!
Verjeti, da bodo blumarji pregnali zimo in bo prišla živopisana pomlad. Verjeti, da lep dan v nepozabnega lahko spremenijo topli ljudje. Verjeti, da smo drug drugemu največ, kar lahko izkusimo na tem svetu. V življenju. Vesela sem bila, ja, da sem šla v tistem nikamorsenamnemudi tempu tja gor, si skupaj z nekaj lokalnimi fotografskimi navdušenci delila najboljšo pozicijo za ogled blumarskih tekačev, cincala po ulicah, da še ne bi šla domov, kramljala o mačkah in Miji; in slednjič naredila en velik ovinek čez Gorenjo vas (Goregnovas) in Arneč (Erbezzo), da sem se vrnila v Štupco (Stupizzo). Ah, ja – nismo od včeraj in toliko zanimivih zgodb je bilo spisanih že pred nami. Škoda, da nekatere umirajo.
