Bilo je vroče nedeljsko popoldne. The Weeknd je prepeval Save Your Tears; najbrž že vsaj desetič tisti dan. Poslušati glasbo je fajn. Pomirjajoče. In hkrati vzpodbudno. Malo sem brala in malo kvačkala. Potem me je prešinilo, da bi za lahko noč odtekla eno svojih najljubših tras.
Po poti do izhodišča je deževalo – od srednje do zelo močno. Pa nisem niti za trenutek pomislila, da bi obrnila. Poletne nevihte so pač bolj kratke sape, dežja sem bila celo vesela, saj je obetal umit večer. Čarobne razglede in zlate barve. Ko sem zaklenila avtomobil, so kaplje prenehale. Juhu, sem si rekla, lepo vreme je na strani pogumnih pa to.
Finley je vdano skakljal okoli mene in se veselil prostrane svobode. Pa vroče ni bilo! S hitrim korakom sva prečila prelepe poletne poljane. Koliko cvetlic! In kakšne krasne vonjave. Vse okoli naju je bilo polno življenja, četudi je dan počasi jemal konec. Med potjo mi je uspelo ne premišljevati o ničemer. Ena od odličnih strani odraščanja, staranja in bridkih izkušenj je, da se človek obrusi na bolečino. Da si ne pusti več blizu. Da filtrira nepotrebno in uživa v tistem lepem, kar nam je dano. Reees je bil krasen večer!
Tek je čisto prehitro minil. Tek vedno čisto prehitro mine; malo gor in malo dol in že si na cilju in se je treba vrniti. Veliko sem vriskala; objemala oblake in Finleyju razlagala, kako super se imava. Jaz in on in daleč naokoli nikogar. V moji glavi so bili pogovori z M.; premišljevanja, zakaj se z nekaterimi ljudmi tako prijetno počutim. In mi je z drugimi skrajno zoprno.
Na vrhu? Lovila sem zlate žarke. Se obračala naokoli in si želela, da bi še malo trajalo. Še eno minutko. Pa še eno in še eno. Pod mano so se oglašali kravji zvonci, življenje je počasi odhajalo spat. Odkar tečem, so se razdalje skrajšale, 7 km v eno stran je bilo čisto prehitro konec. Dobra ura in to je to. Ko se je povsem stemnilo, mi je pot do izhodišča kazalo na stotine kresničk in sočutni Finley, ki je tekal pred mano, da mi ni bilo treba prižigati lučke.
Mislim, da sem se povsem navadila živeti sama. Mislim, da si ne želim, da bi bilo kdaj koli drugače. Mislim, da sem srečna; po dolgih letih celo zelo srečna.
