Zadnja leta sva s Storžičem kar prijatelja; z vseh dostopov ga imam rada in v vseh letnih časih se druživa. Pravzaprav mi je zelo pri srcu njegova širša okolica; take luštne traile se da pokombinirati, neobljudene stezice se najdejo in ravno prav strmo je. Ljubim vertikale! Pa … krasne spomine imam na en lep jesenski dan pred ohoho leti, ko sva se na Cjanovco povzpela s T.
Poletni večeri
Ena najlepših plati poletja so dolgi dnevi. V službo vzameš tekaško opremo in na poti domov narediš ovinek na katerega izmed bližnjih kucljev. Računala sem na to, da nas tistega lepega večera prav dosti ne bo na vrhu; da bom sama celotno pot, si nisem upala niti pomisliti. Pot do Kališča je ena mojih najljubših, pa ni razgledna in hoja po njej še zdaleč ni mehka. Grebenski del vedno čisto prehitro mine; par ovinkov in že lahko sežeš po zvezdah. Po soncu in sanjah in svobodi.
Lani sem bila eden zadnjih srečnežev, ki smo vrh Storžiča doživeli brez ograje. Nisem mogla biti tiho, četudi z zgražanjem in razburjanjem seveda nisem ničesar dosegla. Tokrat sem si prisegla, da se ne bom pustila vznemiriti mislim o žičnati trapariji, ki naj bi planincem omogočala, da v miru pojedo sendvič. Resno? Ovce, ki mulijo tisto redko travo tam gori, klenim pohodnikom preprečujejo uživati v gorskih lepotah, na desetine metrov nepotrebne navlake pa nikogar ne moti?
Takole nekako je bilo: na vrh pridem v megli, ki bi jo še palček Smuk težko rezal. Rečem si, nič hudega, tako pač je v hribih. Včasih je jasno in včasih je megla. Včasih vidiš skoraj do morja in drugič se lahko potopiš le v lastno srce. Sem torej storila slednje in se precej glasno pogovarjala z M. Živim sama in delam sama in naokrog hodim sama in zgodi se, da po nekaj dni sploh ne spregovorim. Zato vadim skladanje misli v smiselne povedi kar sama s sabo. Oziroma z ljudmi, ki so mi blizu, četudi so daleč. Človek se navadi; človek se v bistvu vsega navadi.
Gori na gori
Medtem ko sem ljudem, ki jih nosim v srcu, distribuirala lepe misli, se je nebo razprlo. No, najprej so začeli sončni žarki rezati meglo. Krasne barve so se risale na obzorju. Za nameček pa še seksi kompozicije, bilo je zares lepo. Krasno! Naredila sem eno serijo fotografij in sproti računala, koliko časa še imam, da se v dolino vrnem pred nočjo. Ko je razum naredil prvi cin cin, sem se spustila k ovcam in jih spraševala, če bodo dejansko kar tam spale. Ali spijo vsak dan iste ovce skupaj? Zakaj prav te? Kako pa to, da so ene na drugem koncu? Ali imajo ovce ponoči zaprte oči?
Potem … so se na nebu pričeli risati barvni čudeži. Objela me je modra milina, v nekaj sekundah sem imela vse na dlani. Hribe in doline. Oblake in meglice in jasnino. Sonce in luno. Sem se torej povzpela še drugič na ono stran ograje in naredila novo serijo fotk. Človek kar ne bi nehal in par trenutkov sem resno razmišljala o tem, da preskusim udobnost bivak vreče, ki jo imam vedno s sabo. Zmotno je prepričanje, da tekači letamo naokrog neopremljeni. Ko je nad deželo pričela legati večerna zarja, sem sklenila, da ideja o bivakiranju morda vseeno ni tako genialna. Da bo treba dol. In to po možnosti ne s hitrostjo ranjenega polža.
Pot v dolino je čisto prehitro minila; življenje čisto prehitro mineva. Parkrat greš spat in se obrnejo letni časi. Pa lasje pričnejo siveti. In brez očal ne moreš več brati. Nikoli, res nikoli več ne bom čakala, da bo bolje. Ker je življenje kul točno tako, kot je. Sonce posije, ko tega niti najmanj ne pričakuješ. Recimo enega lepega julijskega večera na Storžiču. Ali nekega manj lepega jutra doma v postelji. Toliko smo sami, kot želimo biti. Kakor koli … Following the sun sem si pela med tekanjem navzdol. Si moram enkrat vzeti čas in napisati še kaj o tem, kaj poslušam. Kaj berem. S katerimi ekraniziranimi skandinavskimi krimiči sem obsedena. Bom!
Following the sun
If you’re looking for me baby
You know you can find me
Following the sun
Somewhere running up my heartbeat
I don’t look behind me
Following the sun
Podatki o poti
Pot sem naredila 20. julija 2021 zvečer. Parkirala sem pri gostišču Gamsov raj v Bašlju, po lokalnih stezicah pritekla do konca ceste, od koder sem sprva po neoznačeni, pozneje po markirani poti v slabi uri prišla na Kališče. Juhuhu vsenaokrog, je bilo pač res lepo, nakar naslednjo slabo uro po grebenski poti na Storžič. Po igranju z meglicami in sončnimi žarki v topli samoti po isti poti do izhodišča. Lepo! 11 km, D+ 1500 m.
2 komentarja
Vauc, cudovito!
En citat bi si sposodil za v lastne zapiske: tisti o melanholicnem optimizmu, letnih casih, srebrnih laseh…
Hvala za lepo objavo.
Hvala tebi, Boštjan! Bi morala pogosteje kaj napisati, kajne – lepe fotografije se nabirajo na disku, barviti spomini v srcu, za prelivanje v besede pa mi časa zmanjkuje.