Ah, snegec moj ljubi, le kam si odšel. Visokogorske grape so suhe in letošnjo sezono niti za krplje iz omare vzeti še ni bilo dovolj beline. Tako sva v čakanju na zimo (in upoštevajoč vremensko napoved) odšla za soncem v Glinščico ter naredila skoraj poletno skalno turo v Comicijevem stolpu. Spigolo verde me je mikal že lani poleti, pa ga ni bilo junaka za na drugi konec štrika, ki bi po smeha polni avanturi po Comicijevem grebenu z mano šel še enkrat dol pa potem gor po smerci, ki jo vsi vodniki hvalijo kot lepo in uživaško. Vožnja do Boljunca je minila hitro, celo tako hitro, da sva se odpeljala mimo odcepa za Jezero; in bi se tudi mimo naslednjega, če jaz ne bi vsaj malo utihnila. Moji govori so bili pravzaprav neskončna spraševanja o tej in oni hribovski reči – ko je moj sogovornik dolgoletni alpinist, grsjevec in je njegovo dvorišče Martuljek, huh, potem mi štrence za pogovarjanje pač ne zmanjka.
Da sva našla vstop v smer, sva vklopila zdravo pamet, ki je prišla prav tudi pozneje. Pa ne zaradi smeri, ta je res uživaška, logična in kot nalašč za prvi preskus naveze, bolj zaradi italijanskega trojčka pred nama, za katerega sem jaz imela bistveno več empatičnega razumevanja kot on, hehe. Drugi cug je bil nekaj najlepšega, kar sem kdaj koli plezala; tako lepo je bilo ob vstopu v stolp, da mi je ušlo par glasnih iii-jev in ooo-jev in potem sem skoraj zavlačevala s plezarijo, da ja ne bi bilo prehitro vsega konec. Prekrasna skala, lepo speljana smer, čudovit ambient; pa še Italijani pred nama so izginila za ovinkom. Ko sem priplezala do štanta, sem bilo do vrha srca srečna in sem morala soplezalca kar objeti; pa še enkrat, da bo ja držalo. Taka lepa skalna divjina je bila in tako prijetno topla skala. In ujela sva se na štriku in … no, ja, uživala sem. Tako zelo, da bi z veseljem šla še enkrat dol pa gor, pa sva se potem vseeno odločila, da prešpancirava še Comicijev greben in potem obrneva nazaj na Gorenjsko. Spomnila sem se naše julijske škrbine in marsikaterega ovinka in skale in trase direkt po razu; Comicijev greben ostaja eno meni najljubejših poplezavanj.
Komplet tega lepega toplega primorskega dne pa ni bila samo plezarija s potjo tja in nazaj, ampak tudi odkrivajoče pogovarjanje in, khm, konzumiranje kosila pred obličjem morja. On je pripravil plezalsko solato (evo, tako ji bom rekla) z makaroni in lečo in koruzo in tako naprej, jaz sem skuhala čaj in potem je sijal sonček in sem po skledi lovila makarone ter premišljevala, kako zelo uživam. V svobodi, v kosilu iz posodice, v pihanju prevročega čaja. V tem, da mi nihče ne prigovarja, zakaj še nisem pojedla, da bi bilo boljše tako in tako, naj prestavim to ali ono. Nad nama so jadrala padala in ptički so čebljali in na poti nazaj sem bila nekaj časa celo tiho; sem na varno spravljala spominčke tega lepega januarskega dne, ko sem namesto snega božala skalo.
