Pod alpinizmom sem si (skoraj do nedavnega) predstavljala tisočmetrske skalne vertikale, bolj ali manj previsne, v katere se podajo samo najboljši. Najbolj pogumni. Ljudje-pajki z jekleno psiho. Heh, vse tisto, kar jaz nisem. Tale reč s slapovi je bila presenečenje že v Drugem slapu – namesto skale led in dereze in cepina, namesto majčke in čim bolj elastičnih hlač pa čim več vsega, kar sem lahko dala nase, da sem se še lahko premikala. Ampak bila je ljubezen na prvi dotik. Led!
Malo križem sem gledala, ko sva se v krasnem zimskem vremenu namesto v kak beli kič podala v eno luknjo od doline, v katero dvomim, da sploh kdaj posije sonce. Vožnje je bilo ravno toliko, da sem se uspela nagovoriti; solo življenje je priročno in preprosto, ampak prav družabno pač ni in deficit govorjenja je nekako treba nadomestiti. Skratka, pogovarjala sva se o marsičem, tudi marsičem nealpinističnem, in ko sva zavila v skorajda večni led, me je začelo malo prpati. Huh, tokrat bo šlo zares. Zakaj se ne bojim, da mi bo kak kos ledu odletel pod nogami? Zakaj me tista gladka hladna reč tako zelo privlači? A bova sama v smeri?
Ja, bila sva sama in bilo je nadkrasno. Ker je on pizdakal, ko je zabijal cepina, sem priložnost za sproščujoče preklinjanje izkoristila tudi jaz – pa ni bilo nobene potrebe, led je bil čudovit in smerca tudi in oči sem zavijala samo v prečkah, ki jih ne maram ne v skali ne v snegu ne v ledu. Prečke so bljak, dejmo plezat navzgor, ne postrani. A me je bilo strah? No, ni me bilo. S počenim prstom na nogi sem dereze v led zabijala sicer z manj ihte, kot bi sicer, ob vsakem zamahu s cepinoma pa sem ugotovila, da če se bom samo na roke šlepala, niti do prvega štanta ne bom prišla. No, pa sem, sva prišla do vrha krasnega ledu. Kakšna škoda, da je bilo dogodivščine že konec! No, skoraj konec … treba je bilo priti še dol. Huh, ledeni abzajli so nekaj najlepšega! Hvala alpinizmu, da ni samo šlatanje skal, ampak tudi takale nora ledna uživancija; če želiš uživati v bingljanju navzdol, je pa najprej treba priti gor.
Potem mi je pokazal še druge slapove in povedal svoja doživetja in malo sem odlutala v mislih in sva v tistih oklepnih čevljih in s težkimi ruzaki še malo cokljala gorpadol in mislim, da sva še malo povadila ledno štrikarijo. In, trala, na koncu sva spila kavo iz termovke – after party kofe je tiha motivacija za celo pot. Led je fajn, strašno fajn! Pa moj soplezalec tudi.
