Dan po maltatalski ledni pustolovščini smo pretegnili noge in tačke s špancirom po Pecolu. Giro delle Malghe je ena mojih najljubših zimskih tras – ena tistih poti, za katere se ti zdi, da vseskozi samo pohajaš, na koncu pa ugotoviš, da si naredil čisto spodobno dolgo pot. In videl tiste lepe konce pod naročjem Montaža in njegovih sosedov. Tako malo snega pozimi tod še nisem videla, krplje so ostale na nahrbtniku in še gamaš mi pravzaprav ne bi bilo treba imeti. Neizmerno uživam v pojanju psov po snegu, no, toliko snega pa je le bilo, da sta psa z dirkanjem dvigovala bele kosme, ki so se vrtinčili v vetru. Naredili smo krog najprej v eno stran in potem še v drugo, v mislih sem imela še kakega snežaka, a nam je veter sproti odnašal sneg. Ljudi prav dosti ni bilo, parkrat smo rekli ‘bondi’ in parkrat ‘salve’, na planini Krajni dol razvezali nahrbtnik in iz njega pozobali koščke rženega kruha in krhlje jabolk ter se spustili malo po svoje proti avtomobilu. Kako luštno je vandrati po terenih, ki jih poznaš dovolj dobro, da vsakič ubereš malo drugačno pot. Taka res lepa pot je tole; tudi zaradi lepih spominov na tistega lepega zimskega dne pred par leti, ko je celca pred mano rezal tisti Italijan, s katerim sva potem naredila še toliko krasnih furlanskih poti. Dokler si ni v glavo zapičil, da bi najina pohajanja morala zašpiliti najmanj s poroko. Heh, moški smotani!
